Simfonični orkester RTV Slovenija

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 5. februar 2019

Tri dni pred slovenskim kulturnim praznikom smo v Cankarjevem domu poslušali peti koncert abonmajskega cikla Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki je tokrat v goste povabil ameriškega dirigenta Jamesa Tuggla in v Srbiji rojenega violinista madžarskih korenin Roberta Lakatoša. Za uvod je orkester – pohvalno – odigral slovensko skladbo Prebujenje, sorazmerno kratko simfonično skico že pred skoraj 50 leti umrlega Demetrija Žebreta, čigar nečak je sicer dirigent Uroš Lajovic.

Na oder lepo polne Gallusove dvorane je tako najprej stopil dirigent Tuggle in se – nenavadno – ni rokoval s koncertnim mojstrom Benjaminom Ziervoglom. Skladba Prebujenje je pisana za zasedbo orkestra popolnoma brez tolkal; zanimivo, da ni skladatelj vključil niti parta za timpane. Začne se z zasanjanim, idiličnim uvodom, v katerem vsekakor lahko zaslišimo takšno ali drugačno prebujanje in je prepleten z nekaj lepimi soli pihal in violine koncertnega mojstra. Ozračje in glasbena tapiserija, ki jo pred poslušalca razgrne Žebre, nekoliko spominja na uvod v Respighijeva Cerkvena okna (poslušali smo jih lahko pred nekaj meseci), skladba pa se konča prehitro, da bi lahko dosegla znatnejšo motivično in/ali tematsko ekspozicijo ter se ves čas giblje v bolj ali manj isti ravnini. Kljub temu gre za prijazno poslušalsko izkušnjo.

Koncert za violino in orkester št. 1 v A-duru, op. 77 je Dmitrij Šostakovič zaradi neusmiljenih pritiskov diktatorske sovjetske oblasti pisal v zelo težkem obdobju, en od njegovih študentov pa ga je pozneje komentiral z besedami, da “diamanti nastanejo samo pod ekstremnimi pritiski”. Izrazito simfonični štiristavčni koncert dolžine cca. 40 minut je krstno izvedel David Ojstrah. Tedanji Leningrajski filharmoniji je dirigiral legendarni Jevgenij Mravinski, za mnoge ljubitelje klasične glasbe še vedno najbolj genialni interpret denimo simfonij Čajkovskega in Šostakoviča. Skladba je napisana za velik orkester z dvema harfama, tubo, celesto in kontrafagotom, a zanimivo povsem brez trobent in pozavn. V uvodnem Nokturnu se je Lakatoš skupaj z glasbo še skrival v relativni zadržanosti, ki jo je prepletal z baržunastimi odtenki nočnega razpoloženja. Seveda ni treba posebej poudarjati, kako tipična je tovrstna odmaknjenost za pregovorno večplastnost in ambivalenco Šostakovičeve glasbe, ki sem ju omenjal tudi v kritikah izvedb 5. in nedavno 15. simfonije). V scherzu drugega stavka pride do izrazitega kompozicijsko-izvajalskega kontrasta, ko nastopi demonsko-mrtvaški ples. Spremljava orkestra je bila dovolj ognjevita, a včasih preglasna, na kar Tuggle ni reagiral. V tretjem stavku je tako solistu, kot tudi orkestru lepo uspel začrtan dramaturški lok, čemur je sledila izjemna izvedba kadence in virtuozni zadnji stavek, v katerem je Lakatoš samo še potrdil in utrdil svoj ugled ter pohvale na primer še enega ljubljanskih rednih gostov Juliana Rachlina. Za dodatek je zaigral še eno virtuozno skladbo, Balado iz Sonate št. 3 za solo violino belgijskega skladatelja Eugèna Ysaÿeja, takoimenovanega “kralja violine”.

Izvedba Beethovnove vedno znova priljubljene (u)glasbene ‘apoteoze plesa’ – Simfonije št. 7 v A-duru, op. 92 (ostali smo torej v isti tonaliteti) je minila brez posebnih pretresov. Tuggle je dirigiral na pamet in uvod predstavil bolj ‘molto’, kot ‘poco’ sostenuto, prehod v 6/8-takt in nadaljevanje prvega stavka pa sta bila odlična. Pred dolgim zadržanim akordom, ki mu sledi glavna tutti dionizična manifestacija glavne téme stavka, je vselej napravil zanimiv in sicer kratek, a zelo opazen decrescendo, ki ga do sedaj nisem slišal še med nobeno od mnogih živih izvedb te simfonije, ki sem jim bil že priča. Uvod najbolj slavnega stavka simfonije, drugega, je bil preglasen, dolga dinamična gradacija pa posledično ne idealno izpeljana. Počasni deli tretjega stavka so bili res izrazito počasni, ekstatični zadnji stavek pa je bil dirigiran in odigran brez pripomb.

S petimi koncerti je tako v februarju za nami polovica RTV-jevskega abonmaja. Kar nekaj prijetnih treutkov smo med dosedanjimi srečanji z orkestrom že doživeli, nadejam pa se, da se jih bo med preostalimi petimi koncerti tja do začetka junija nabralo še več.

Share