1969 Velvet Underground Live With Lou Reed

The Velvet Underground: 1969

Velvet Underground Live with Lou Reed

Mercury, 1974

Mama in oče sta mi za dvanajsti rojstni dan podarila dvojni CD. Še danes ne vem, ali se jima je hipno zmešalo ali je bil njun namen podlejši in sta se me hotela za vedno znebiti. A udarilo je takoj in ni nikdar več spustilo.

Tovrsten trenutek spremenjenja je najlepše ujel režiser Stephen Daldry v uvodni špici filma Billy Elliot, kjer naslovni junak na gramofon položi ploščo T. Rexa, iglo premakne nad komad Cosmic Dancer, jo previdno spusti ter se začne premikati v ritmu uvodnih kitar. Sekvenco sestavlja zaporedje kadrov, posnetih v upočasnjenem gibanju. V njej vidimo in slišimo Billyja, kako se premika, tu je njegov bližnji plan, tam posnetek njegove rame, tu cepetanje njegovih nog, obutih v črne superge, tam total, v katerem njegovo telo pada, se dviguje, zvija, previja, trese in trepeta. Sekvenco zaključi droben zvok zvončka, ki naznani vrnitev v “realen” prostor in čas – Billy se vrne iz glasbe in plesa, priteče v kuhinjo in od kropa odstavi mehko kuhani jajci.

Poslušanja moje plošče spremenjenja se spominjam zelo konkretno, vem, da sem bil doma sam, vem, da je bilo popoldne sončno, da sem bil oblečen v kavbojke in modro majico, a obenem, v kolikor se spomin vedno vzpostavlja v prihodnost, ne vem, kaj se je dogajalo med poslušanjem samim. Vse, kar lahko o tej izkušnji povem zdaj, za nazaj, poje Lou Reed v komadu Rock and roll, osmem na plošči: “Then one fine morning she puts on a New York station, you know, she couldn’t believe what she heard at all. She started dancing to that fine fine music, you know, her life was saved by rock-and-roll.” Svet se je razrušil, zvoki so začeli producirati podobe, jezik se je razvezal v ne-smisel, na novo vzpostavljene besede so lovile napetost med inštrumentom človeškega glasu in inštrumenti klasičnega rockovskega repertoarja, ikonografska izhodišča so se spreminjala v strukturna mesta, obče teme so začele prehajati v pojme. Ljubezen, radost, strah, nasilje, smrt, svoboda.

Predvsem pa, in to se mi zdi ob sedanjih poslušanjih te plošče vedno bolj ključno, sem si vse skupaj spustil silno naglas, tako naglas, da je pokalo in hrumelo, se odbijalo in prebijalo, a nikdar razpadlo v neslušljiv hrup.

V zdajšnjih časih, ko ljudje množično iščemo smisel in misel, v knjigi obrazov sprejemamo izzive in vanjo lepimo fotografije nas samih, ko smo bili otroci, a so otroci preživi, da bi izzive poznali, spet poslušam Velvete in Louja Reeda, tokrat dobesedno tako, da skušam z njimi preživeti, o-d-smisliti in pre-misliti.

Na hrbtni strani plošče z naslovom New York je Reed zapisal: “You can’t beat 2 guitars, bass, drum.” A z vsakim albumom mojega prijatelja, če je prijatelj nekdo, ki si ga v nasprotju z družino izbereš sam, so se odprla nova vrata. Med ljudmi, s katerimi je Reed igral in sodeloval, sem našel nove prijatelje in ti so odprli nova vrata in nove plošče – Laurie Anderson, John Zorn, Marc Ribot, Mike Rathke, Antony, Little Jimmy Scott, Don Cherry, Ornette Coleman…

Lou Reed je nekaj let pred smrtjo rekel tole: “Eno od mojih pravil – vedno poslušaj čimveč glasbe, a nikdar ne poslušaj svojih starih stvari. Če počneš to, potem nisi več glasbenik, ampak samozadosten nostalgičarski idiot, ki ga ne zanima več, da bi kadarkoli odkril kaj novega.” Ali drugače, muzika vseh muzik, moja plošča spremenjenja – it is all about yet to come.

Plošča ni dosegljiva za predvajanje na youtubu, lahko pa prisluhnemo v besedilu omenjenemu komadu Rock And Roll.

Nejc Pohar, rojen v Ljubljani, diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani (sociologija kulture in umetnostna zgodovina), študiral filmsko režijo na FAMU na Češkem, a študij kmalu opustil in začel režirati. To počne še danes.

Share