The Can
Monster Movie
Music Factory, 1969 / Liberty, 1975 *
Maj 1988, karavla na meji z Madžarsko, 12 kilometrov severno od Bajmoka.
Sodrug v muzikaličnih debatah in dolgčasu sredi vojvodinskih ravnic mi posodi prešvercan walkman s kaseto meni povsem neznanega benda: “Slušaj ovo, Janezu! Oduševit ćeš se! Znam!” V civilnih časih, pred prisilnim služenjem idiotske JLA, sem kot vaški fant slovel za čudaka že zato, ker sem poslušal Zeppeline, Purple, Sabbathe in Floyde, ko sem pa omenil Pistolse in Kennedyse, pa sem bil ožigosan tudi kot prevratnik in sovražni element. Kaj več od staršem in tedanji družbi vobče neljube glasbe si nisem mogel niti privoščiti niti nisem vedel, da sploh obstaja.
The Can (ali Can, kot so se kasneje imenovali), so me razkužili, oprhali, namazilili, ogvantali v skafander in izstrelili izven poznanega vesolja že po nekaj taktih psihedelijskega zlitja njihove muzike in cepljenja jeder moje percepcije. Kar je sledilo, pa presega meje dojemanja, kaj šele besednega opisovanja. Vrhunec albuma je epski potop v globine Marianskega jarka in onkraj.
Yoo Doo Right – 20 minutni prožilec transa me je izpraskal iz realnosti, ki se je šele pripravljala, sem jo pa nekako slutil. Moja pankerska uporniškost se je tedaj obrestovala, žal negativno. Proti meni se je pripravljal vojaški sodni proces, v katerem mi je grozilo dve leti strogega zapora v nepredstavljivo brutalni kaznilnici, od koder se mnogi niso vrnili, tisti, ki so se, pa so utrpeli trajne posledice. Pred tem scenarijem me je rešil čudež po imenu kapetan Slavko Soklič, popolne zblaznelosti od strahu in negotovosti med procesom pa v veliki meri prav The Can. Z enim albumom. Z enim komadom.
Ob prvem poslušanju sem padel v globok trans. Seveda je polagoma popustil, a le za odtenek. V zavesti in v podzavesti pa bo ostal vgraviran do moje nenadne smrti čez 45 let, ko me bo popeljal skozi svetlobno okno v čakalnico reinkarnacije. Ta komad je postulat. Edino vprašanje je, če se ga bom spominjal tudi v naslednjih življenjih. Morda se The Can reinkarnirajo z mano. Bend je namreč nastal prav v letu mojega nedavnega rojstva.
Čez nekaj mesecev sem odslužil svoje verjetno najhujše leto, tudi zaradi pomanjkanja glasbe, ki ostaja moja prva in največja postranska obsesija. Moj cilj je takrat bil najti ploščo Monster Movie, kar je bilo konec osemdesetih iluzorna misija. Izbrskal sem jo šele čez dve leti v Amsterdamu, v neki obskuri trgovini z bootlegi in raritetami. Odslej se občasno vrti na mojem platenšpilerju, pretežno pogosto pa v avtu ali na mp3 predvajalniku med avtoterapevtskimi blodenji po gmajnah Sorškega polja.
V trans ob Yoo Doo Right ne padam več, morda nimam več niti potrebe, zato me pa spodnese in zavrtinči ob marsikaterem drugem komadu mnogoterih osupljivih izvajalcev. Hvala vam, ljubi glasbeniki, dragi vodniki po poteh do božjega. Sufiji namreč trdijo, da je muzika najkrajša pot do boga. Za slednjega ne vem, kdo je, o poti se pa brez potrebe po razmišljanju strinjam. Kot pretežno zagaman ateist občasno verjamem, da se določene duše ne pojavijo naključno. Ta kamerad, ki je prišel od bogvekje samo zato, da mi razodene album, ki mi je morda celo rešil življenje, tam na karavli zagotovo ni bil zgolj slučajno. Hvala mu! Hvala tudi The Can in hvala vsem glasbenim in ostalim ustvarjalcem, ki se trudite uglaševati ta jebeno podivjani svet vsiljenih precesij.
Občasno na Metelkovi še vedno slišim ta komad, ki se vrti po koncu koncertov. Obstanem kot včasih, 4. maja ob 15:05, le da smo v osemdesetih mencali minuto, sedaj pa kamenim dvajset njih.
Pripis: “Služenje” vojske je bilo najbolj nesmiselno in nekoristno leto v mojem življenju in izražam globoko nestrinjanje z zagovorniki ponovne uvedbe tega kretenizma. Nekaj prodornih, lasersko doziranih razsvetljenj v obliki glasbenih spoznanj niti malo ne skrene moje gravitacije toka razmišljanja o p(o)raznosti vojaštva.
Yoo Doo Right se zasliši tukaj:
Janez Pelko je fotograf, kolesarski in glasbeni navdušenec, član skupine Ensemble Ankaran.
- *opomba pod črto: Plošča Monster Movie je prvotno izšla leta 1969 v omejeni nakladi pri muenchenski založbi Music Factory in nato, leta 1975, (re)izdana pri prav tako muenchenski založbi Liberty. Prilagamo prvotno naslovnico plošče in se zahvaljujemo Bojanu Vrliču za faktografsko opozorilo.
