Leonard Cohen
Death Of A Ladies’ Man
Warner Bross, 1977
Pred dobrim desetletjem sem se v svoji zmedeni pubertetniški glavi in zaradi neprijetne družinske situacije začela skrivati v svetove glasbe. Večino dnevov sem preživljala v Polhovem Gradcu pri svojem poetskem kolegu S. Veliko sva pisala pesmi, preposlušala veliko glasbe, se poglabljala v tekstovje, skadila preveč cigaret in spila ogromne količine viskija.
Nekega dne, ko sva se prebujala, on na postelji in jaz na kavču, je privlekel cede Leonarda Cohena. »Ej, to moraš poslušat, spremenil ti bo lajf,« so bile besede, ki so imele prav preroško moč. Iz zvočnikov se je zaslišal album Songs of Leonard Cohen. Po tej plošči sva manično zbirala denar in kupovala vse, kar je imelo povezavo z gospodom Cohenom. Sporekla sva se samo zaradi ene izdaje – Death Of A Ladies’ Man. Meni je obrnila svet na glavo, S-ju pa se je zdela preveč komercialna. Tako je ta plata vsaj za čas najinega druženja ostala odrinjena na stran. To je bil čas, ko telefon ni neprestano brnel, temveč je bil za vikende postavljen na stran. Ne glede na vse jebe, ki so se dogajale, je svet imel smisel. Po dolgem času sem imela neko varno zavetje in vse neumnosti se sploh niso zdele neumnosti, temveč del življenja; točno tako, kot pač mora biti. Svet glasbe pa je bil kot knjiga, ki sem jo šele začela brati.
Leto ali dve kasneje, po mojem odkritju »človeka, ki mi je spremenil lajf,« sem kar nekaj časa preživljala pri teti v Ilirski Bistrici. Nekega dne se, kot ponavadi, odpraviva v njen mali avto, s kopalkami, brisačo in njenim kužkom Rubyem na dnevno predsiestno kopanje v Opatijo. Iz predala za cedje se zasveti Death Of A Ladies’ Man. Minilo je zagotovo že leto dni, kar sem ga zadnjič slišala, sem pomislila. Vstavim ga v režo in iz zvočnikov prvi True Love Leaves No Traces. Tako se peljeva po ovinkasti poti, katero obdajajo zelena drevesa, poletno sonce, ki se bo kmalu prelevilo v jesen in potem pride… in potem pride na vrsto komad Memories. Zajel me je cel val občutij, s kurjo poltjo v prvem planu seveda, pa spomini na Polhov Gradec. Samo dejstvo, kje sem, kdo sem in kaj sem (kar so pomembna eksistencialna vprašanja pri sedemnajstih), se mi je zdelo verjetno prvič v življenju pravilno natančno takšno, kot je. Ta komad je v danem trenutku osmislil mojo bit. Pa mi je spet spremenil lajf.
Potem je morala moja uboga teta poslušati komadi Memories še celo pot do Opatije in seveda ravno tako celo pot nazaj. Preden sem se vrnila v Ljubljano mi je ta cede podarila. Jaz pa sem kasneje začela zbirati vinilne plošče in Death Of A Ladies’ Man je bila prva, ki sem jo kupila.
Veliko let kasneje mi je neka simpatija kot darilo prinesla ravno to plato na vinilni izdaji. Same vinilke sicer nisem sprejela, ker je prva, jebiga; prve ne pozabiš nikoli (in čuvaš jo z vsem svojim bitjem), je pa fant zagotovo dobil plus pike z izborom ravno moje omiljene. J
V teh časih se znova vračam k njej in seveda h gospodu Cohenu samemu, ker čakam, da mi tudi tokrat spremeni lajf. In mi ga. Vedno znova.
Taja Lesjak Šilak je dipl. dramaturginja in bodoča magistra govora. Glasba ji je bila od nekdaj prva ljubezen, zato je od leta 2016 redna sodelavka glasbene redakcije na Radiu Študent, kjer vodi avtorsko oddajo Rockin’ Bones. Ob nekarantenskih petkih pa jo pogosto lahko srečate v raznih klubih na Metelkovi, kjer vrti glasbo pod imenom Miss Rockin’ Bones.
