The Beatles – The Red Album, The Blue Album

The Beatles

The Red Album (1962-1966)

The Blue Album (1967-1970)

Apple Records, 1973

Moj spomin je luknjast kolaž prizorov in občutkov. Nekateri med njimi se zdijo bolj otipljivi od drugih, bolj resnični. Nekateri so skoraj gotovo popolnoma izmišljeni ali pa vsaj zelo prirejeni, nekateri so pospremljeni z glasbo. Pa ne govorim samo o spominih iz otroštva v 1980 letih, moji spomini so luknjasti ali zelo motni tudi kasneje. A vseeno se najde par jasnih kot beli dan. Spomnim se, kako me starši dajejo spat v nekem apartmaju v Kranjski gori. Na nočni omarici poleg njune postelje je bila radio ura, ki je igrala Moonlight Shadow. Spomnim se ene od novoletnih zabav v telovadnem društvu Zelena jama, zakajen prostor, beli prti, Stil in Smokiji, vonj cigaret se je mešal s potom telovadnice, vrteli pa so You’re My Heart, You’re My Soul. Spomnim se vožnje v rumeni stoenki, na radiu so predvajali Je t’aime moi non plus, s sestro sva glasno peli zraven: “Ž-V – – Ž-V-Z-Ž…” In spet druga pot v rumeni stoenki z “Moja mama” Videosexov itn. Tega je veliko že samo do mojega četrtega leta.

Spomini, ki so vezani na določen komad, se zdijo najbolj verodostojni. Verjetno zato, ker jih vedno znova naplavlja na obalo. Vsakokrat, ko slišim določen komad, se spomnim prizora, ki mu pritiče in na tak način se utrjuje ta podoba, ta spomin. Zato se mi zdijo bolj resnični, otipljivi, dokumentarni. Do njih gojim močna, nostalgična čustva, a samo eden od teh albumov je dejansko, fizično, ostal z mano ves čas. Verjamem, da me je na nek način sooblikoval, ker se ni pojavil tako naključno kot ostali. Če se je zanesti na moj spomin, je moj bratranec, ki mi je album predstavil, naredil pakt z vesoljem in deloval kot moj mentor, vodnik, Učitelj.

Imam precej bratrancev in sestričen, med njimi sem najmlajša, A. pa je najstarejši. Med nama je torej kakih 20 let. In ko sem imela 4 leta, je A. s podeželja prišel k nam v Ljubljano za daljši čas. S sabo je prinesel le najnujnejše – nekaj oblek, nekaj knjig in zajeten kup vinilnih plošč. Tudi moj oče je imel svojo zbirko, pravzaprav jih je imel veliko več kot A., a posebnost A.-jeve zbirke je bila ta, da so bile vse plošče istega benda. The Beatles. Verjetno je imel doma desetkrat več plošč kot moj oče, a je s sabo, kot rečeno, prinesel le najnujnejše.

Vzel si je čas. Meni se je zdelo, da je trajalo eno šolsko leto, a verjetno je šlo za eno popoldne,  mogoče dve, da mi je natančno, posvečeno, z vso ljubeznijo in spoštovanjem pravega mentorja (in pravega oboževalca benda) predstavil nekaj skrbno izbranih pesmi “Bitlov” in mi jih v naslednjih dneh s plošč presnel na kaseto. Še vedno se spomnim vrstnega reda:

A-stran: 1. From Me To You 2. She Loves You 3. I Want to Hold Your Hand 4. Ticket To Ride 5. Yesterday 6. Hey Jude 

B-stran: 1. Help! 2. Michelle 3. In My Life 4. Girl 5. Love Me Do 6. Norwegian Wood 7. Yellow Submarine

Pa ne samo, da se spomnim vrstnega reda na tej kaseti, temveč se tudi spomnim, na katerih mestih v določeni pesmi je plošča na kaseti preskočila. Tako sem si jih zapomnila in bila potem presenečena, ko sem jih čez par let slišala v celoti.

Tega bratranca vidim zelo poredko, a njegov nasmeh poznam najbolje od vseh, saj ga vidim živo in jasno pred očmi vsakokrat, ko poslušam The Beatles.

Polona Janežič, samozaposlena v kulturi, članica Katalene in avtorica nekaj glasbe za gledališče na čakanju, na katerem ne čaka, temveč na vse pretege zbira dokaze o smislu in pomenu svojega poklica. Ne dajmo se!

Share