Eliane Radigue –Transamorem–Transmortem

Eliane Radigue

Transamorem–Transmortem

Important Records, 2011

Bilo je pred leti. Zdi se mi, da je vse vedno pred leti. Večni zdavnaj. Odpravljala sem se na neko operacijo. Vedno neke operacije. In operativnosti. In obrazci. Praznine, ki se ne bi zdržale in jih tudi ne bi zdržali, zato se jih polni. In potem čakaš. Nenavadno podobno razpisom.

Če veš, da greš v bolnišnico, je to mnogo bolje, kot pa da o tem vnaprej ne veš nič. Slučajnost, še nekaj, od česar se ti lahko trga. Nič nas ne more presenetiti, je rekel nekdo (and pulled the trigger). S seboj vzameš življenje, v obeh pomenih besede, napakiraš se, zares gre. Ne pa tudi za otroke.

Tako sem vnaprej vedela, da bom v zaklenjenem delu bolnišnice, torej tam, kamor zunanja javnost, menda vsa kužna in sploh nevarna, nima vstopa. Krhki organizmi se hitro nalezejo vsega boga, pravijo. Nataša mi je, ustrezno, kot to zna le ona, za na pot prinesla knjigo: Diary of an Escape Antonia Negrija. To je bilo smeha. Če bi imela kakšno minuto več na poti od nepretrganega dela do mene, bi mi verjetno v Nami kupila še žličko in rekla, evo, koplji, žličko po žličko.

Nastanjena v sobi z dvema levkemičarkama, ki sta del prvovrstne interne transportne verige za izdelke iz konoplje, sedim, gledam, kako dobre outfite sem si napakirala, Negri reče pst. Kliznem. Izmuznem se ven, v pižami in hudiju in olstarkah se odšetam, kar nese me do Roga, gor, na streho, tam en dečko popravlja kolo, prisedem, rečem, hej, reče, yo, in tako kadim na strehi Roga in si mislim, v tem mestu, pa da se ubiješ, ne moreš izginiti.

Seveda se vrnem v tisto sobo, res car in res sam si lahko samo en hip, vse naprej je pobožno fantaziranje. Nihče vam in nam ne verjame. Noči v bolnišnicah so težka beda. Vedno se najdejo gospe in gospodje, ki pridejo na rutinski poseg, nič jim ni, jutri bodo že nazaj v pisarnah, a ko pridejo do bolnišnične postelje, jih sesuje. Ležijo pod rjuhami in mečkajo rožne vence, odštevajo, kar se jim zdi, da so njihove zadnje ure, po tem ni več ničesar. Res ničesar. Mogoče vice. Pa še to jih skrbi. Kako bodo tam na vratih pojasnili svoje omahljivosti, inertnosti in zevanje ob vsakdanjih umorih, a? Ali bo kdo žaloval? Ne.

Na tej točki vstopi Transamorem–Transmortem (1973), edini album, ki ga imam za tisto noč, zelo slabo sem spakirala za tole. Eliane Radigue. Nekdo je umrl, pa je naredila album. Vsakič je naredila album. Leta kasneje mi bo v pismu sporočila, da bi rada prišla, a ne more več na pot, jaz naj pridem k njej, rečem, da bom.

Transamorem–Transmortem opisujejo kot umirjeno drone glasbo, torej kot potekanje zvoka, monotono trajanje. Minimalizem. Meditacija. Malo morgen. Celo noč hodim po hodniku zaprte hematologije, kjer se dobesedno preliva kri, s slušalkami na glavi hodim in poslušam in poslušam, sedem, vstanem, brcnem ob stol, stol ob mene, štejem robove ploščic, zafugirana, do vrat, nazaj, sestra do vrat, sestra nazaj, več njih do vrat in nazaj, kam le gredo, če ne odidejo, mika me, da bi premešala kup izvidov na pultu, ne smem, kajne, mika me, da bi šla koga mahnit, res ne smem, mar ne, mika me, da bi me mikalo, da me ne bi, v tej praznini duha bobni transmuzika, tu, kjer se vse konča, se vse ne neha, kje je tista žlička, ni žličke, iščem jo, najdem jo, v usta z njo, na, tam koplji, delaj na sebi, smrt delu, prisežem, zobovje bi si izpulila, pena mi vre na usta, kakšen drone neki, kondenz sulic, fragmenti celi dogodki, stlačeni skupaj, kako ji je uspelo, je sploh želela, po moje ni, sicer pa, pride jutro, glede tega nimaš kaj, gromke sestre mečejo gromke ljudi s postelj, na delo z njimi, ali kaj, dajmo, dajmo, mimo mene čistilka, zarotniško me pogleduje, potihem me pogleduje, morda je bila tudi ona vso noč tu, prej prideš, prej melješ, ali kako že, meni pa piska v glavi, ta muzika se noče nehat, jaz svoj zvočnik, morda pogleduje, ker to sliši, morda jaz njen zvočnik, jaz nekaj zanjo, a ona nekaj zame, jaz slučajno, ona mora, to je ta razlika, mimo mene smrad po beli kavi, spet se bo srkalo, skoz se nekaj srka, praznine se polni, ali kako že, dozdeva se mi, da nekaj tu poteka, nekam se gre, da bi bilo bolje, telesa se predajajo drugim telesom, prisilno zaupanje, še kar sem na hodniku do vrat in nazaj, zdrznem se šele, ko vidim tistega v beli halji, ki prihaja, starosta, da bi sredi bolnišnice kričal, kako kaj menstruacija, gospa, piska mi v glavi, malo od nje, malo od njega, tik pred transpozicijo se zdrznem, a meni piska v glavi, nimajo šans, da meni piska je njena muzika, ravno toliko, ravno prav, da me ne doseže vprašanje, Nina, ste v redu?

Nina Dragičević je književnica, skladateljica in sociologinja.

---