Portishead – Dummy

Portishead

Dummy

Go! Beat Records, 1994

Leto je 1994, imam točno 20 let, sedim na tleh svoje sobe v Beogradu in poslušam prvi album Portishead, ki se v moje življenje prebija skozi ekonomske sankcije Združenih narodov proti Srbiji zaradi vojne v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Obremenjeno z objektivnimi problemi revščine, pomanjkanja in negotove prihodnosti, me melanholija, ki veje iz vsakega komada, vse bolj potiska v zasebno sfero in name, paradoksalno, deluje kot perverzno opolnomočenje za spopad s surovim svetom odraslih. »To je plošča razhoda, depresivna plošča, plošča o koncu ljubezni,« mi pove Zoran, ko rečem, da je to plošča, ki mi je pomembna, ki me je zaznamovala in o kateri bom pisala. Ko jo dneve, tedne in mesece poslušam on repeat medtem, ko se ličim, oblačim, pripravljam za večerna druženja, medtem ko zjutraj gledam skozi okno in si zamišljam, kam bi vse rada potovala, ali samo strmim v belo steno in jočem, slišim le fragmente samote, ki kličejo po ljubezni, in to mi na nek bizaren način zbuja neko hrepeneče upanje. To je plošča mojega samotnega odraščanja, ki poteka kot težavno, nespretno in na trenutke samodestruktivno brskanje po lastni samopodobi, polni konfliktnih identitetnih predpostavk.

Give me a reason to love you

Polomljeni ritmi trip hopa z elementi noirja in gothic hip-hopa mi vznemirjajo telo in dušo, dekonstruirajo in redefinirajo moje celotno sebstvo na popolnoma drugačen način od Nicka Cavea, Joy Division ali Sonic Youth, ki sem jih v tem času prav tako zvesto poslušala. Unikaten glas in emocionalno nabita senzibilnost izvedbe Beth Gibbons dopolnjuje njena persona, ki se mi je v spotu za pesem Glory Box vtisnila v spomin kot utelešenje specifične ženstvenosti: istočasno krhka in močna, depresivna in energična, samostojna in odvisna. Odvisna, seveda, le od ljubezni. Točno takšna hočem na odru stati tudi jaz, si mislim, z blond lasmi in rdečo šminko v črni svetlikajoči se obleki in z diamanti okrog vratu, v podobi, ki uteleša netipično, nekoliko ekscentrično žensko prefinjenost, prelomljeno skozi post punk estetiko.

Give me a reason to be a woman

Enajst komadov, ki jih skorajda mrzlično poslušam enega za drugim in se ne morem odločiti, kateri mi je bolj všeč, pulzira v moji podzavesti tudi kot zbirka izvirne poezije, fragmentarne, asociativne, narezane, ki s svojo sentimentalnostjo – tako intuitivno čutim – odlično odraža latentno eksistencialno zmedo mlade ženske, ki ima življenje pred sabo, a čuti, da ne bo šlo vse gladko, v državi, kjer je kri bolj sladka od medu. V tem trenutku se mi niti ne sanja, da bom čez eno leto spoznala Nenada, s katerim bom leta 1999 v tej isti sobi preživljala bombardiranje zveze Nato, da bo to sprožilec za najino selitev v Slovenijo, niti sanja se mi ne, da bo Slovenija postala moj novi dom, moja baza, kjer se bom, seveda z Nenadovo pomočjo, dokončno oblikovala na intelektualnem, kreativnem in emocionalnem področju.  

I just wanna be a woman

Sedaj sedim v svojem ljubljanskem stanovanju, odrasla, zrela, zgrajena ženska, ženska z izkušnjo vojne, bombardiranja, eksila, diskriminacije, zatiranja, poniževanja, a tudi boja za prepoznavnost, kariero, spoštovanje … in na koncu tudi ljubezen. Ko ponovno poslušam Dummy, ugotavljam, da sem, fajtajoč se za osnovno preživetje, priznanje in dostojanstvo, nekako pozabila spopasti se z vprašanjem ljubezni, porivajoč ga vedno znova na področje buržoazne morale, ki je nepomembna v primerjavi s političnim, emancipatornim, razrednim bojem.

Kdo se ima čas ukvarjati s čustvi, če nima kaj za jesti? Vendar se danes sprašujem natanko to, česar se nikoli prej nisem. Ali je ljubezen večna? Ali v življenju ljubimo le enkrat? Ali je mogoče živeti brez ljubezni? Ali si moraš ljubezen zaslužiti ali pa ti kar pripada? Ali imam pravico biti ljubljena? Ali ima ljubezen revolucionarno moč? Zdi se, kot da se je krog zaključil in da šele sedaj iščem odgovore na vprašanja, ki sem si jih sramežljivo zastavljala pred 26 leti. Zdi se, da šele sedaj počasi odkrivam paradigmo ultimativne dialektike ljubezni: istočasno biti avtonomen in zaljubljen, istočasno samo svoj in odvisen od ljubezni, pripadati le sebi in istočasno drugemu. »Neverjetno se mi zdi, da sva istočasno poslušala isto ploščo, jaz v New Yorku in ti v Beogradu, še preden sva lahko sanjala, da se bova spoznala,« mi pove Zoran.

Danes, ko sem ponovno na neki specifični točki preloma, se ta plošča vrača v moje življenje skoraj z usodnim tajmingom in mi sporoča, da je dati priložnost ljubezni težka bitka, ki jo je, ne glede na objektivne okoliščine, treba izbojevati sam s seboj.

Lana Zdravković je doktorica filozofije, raziskovalka, politična aktivistka in performerka.

foto: Nenad J.
Share