Demeter – Uvod v strastno

Demeter

Uvod v strastno

Hočem bit bogat Records/Kif Kif, 2007

Novembra 2006, natanko trideset let po izidu Anarchy in the U.K., sva s prijateljem Markom Žvipljem, pevcem in kitaristom Tito In Ekšn, prišla na obisk k Zbašniku in Engelsu. Naš namen je bil, da bi se v žurnalistični maniri pogovarjali o panku. Častitljivo obletnico je bilo treba po naročilu urednika Alija Žerdina obeležiti s člankom. Bil sem na pravem mestu. Ljubljanske legende Mare, Miha in Jure (nikoli nisem sicer slišal nikogar, da bi ju poklical po imenih) so o panku vedeli vse, saj so ga dolgo živeli. Sam se nisem uvrščal v pank srenjo, vsekakor pa sem bil njen fan. Vsi smo bili rojeni kakšno leto kasneje kot pank, a odraščali smo z rezkim zvokom, ki je, kot smo izvedeli kasneje, zajebaval Jugoslavijo. Tito In Ekšn in Racija, Zbašnikov in Engelsbergerjev bend, sta pank v družbi sorodnih slovenskih bendov ponesla v tretje tisočletje.

Seveda se je vsakokrat, ko na Metelkovi ob dveh zjutraj nanese priložnost, dobro pomeniti z originalnim Slavcem, bobnarjem Pankrtov. On se je skozi Jugoslavijo dobesedno premlatil s paličicami, po dolgem in počez. Le od njega je mogoče slišati avtentično parolo, da je na Kongresnem trgu leta ’88 igral za to, da bi Janeza izpustili iz zapora. In da bi takoj še enkrat igral, da bi ga zaprli nazaj…

Ampak, pogovor z novo generacijo pankerjev je bil – bolj svež. Še posebej zato, ker so fantje pank vmes že pozabili. Zbašnik mi je svoj nastop na pogrebu panka opisal takole: »Na nekem koncertu smo igrali del pesmi, v katerem sem igral samo po eni struni (od treh strun, saj si četrte na fenderjev bas ni nikoli navil, op.p.). Igral sem en sam ton. Pod odrom so ljudje divjali, pogali, bil je kaos. Jaz pa sem gledal svojo roko, kako igra, gor, dol, gor, dol po struni, in sem si mislil, poglej, igram čisto brez veze, ljudem pa se trga. S tem nekaj ni v redu. Vedel sem, da je to konec.« Engels je panku prav tako priredil veličastno slovo, že dolgo preden se je poslovil od Racije. Leta 1996 je Racija igrala kot predskupina na koncertu Sex Pistols v hali Tivoli. »Na koncertu sem se Sex Pistolsom izogibal. Nisem hotel srečati svojih idolov. Gotovo bi bil razočaran. Prepričan sem bil, da so se prodali.«

Deset let kasneje smo iz mešanih občutkov hitro odvili navzgor. To je bil čas, ko sta Engels in Zbašnik kot »trio brez bobnarja« ustvarjala Uvod v strastno. Špilala sta kitari, pela unisono, Engels je priklopil starega mooga. Poimenovala sta se Demeter. Pomislil sem na Demetra Bitenca, onadva sta pela o Ladi in Leskovarju. Namesto o starih časih z novimi pankerji smo se z Demetri pogovarjali o muziki, ki šele prihaja. Ta je bila še vedno pank, ampak takšen, ki se v prste in grlo spušča po kanalu božje, božjastne miline.

V času našega sestanka se je album porajal, izšel je leto dni kasneje. Z materialom sta potem nastopala po vsej Sloveniji, od Cankarjevega doma do Metelkove, na radiu na Izštekanih in baje tudi v Franciji. O Uvodu v strastno ne kaže dolgoveziti, saj ga besede ne dosegajo. Treba ga je poslušati. V njem boste našli odtis generacije, ki je ob koncu devetdesetih in na začetku milenija, veka digitalij, spojila estetiko staršev z estetiko odtrganega trenutka. »In ti zveniš kot večina ljudi. Joj, saj zvenim kot ti. (Sledi solaža na kitari.) Bom kdaj zvenel kot ti? Ker ti zveniš kot le malo ljudi.« Niz verzov iz skladbe Jablana, četrte z albuma, je popoln. Zajame vse bivajoče. »Šarlatan se zbudi« je komplementarna rima, ki Demetra in Jablano zakorenini.

Ker albuma v celoti ni več ne v trgovinah – ne vem, ali je sploh kdaj stal na policah, bil pa je zagotovo dvakrat razprodan – ne na youtubu, se bo treba ponj odpraviti v knjižnico. Osrednja informacijska baza pravi, da imajo tri izvode v mestni knjižnici v Ljubljani, po enega pa v goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici in v mestni knjižnici v Kranju. In ko bo že potekala pot po knjižnicah, velja zaviti še na Akademijo za likovno umetnost, kjer bi morali hraniti Ilustracijo in oblikovanje konceptualnega albuma glasbene zasedbe Demeter kot del celostne umetnine: diplomsko delo B (J. Engelsberger, 2010). Engels, po poklicu ilustrator, je po tem, ko je ustvaril serijo družbenopolitičnih ilustracij, s katerimi je skozi dnevno časopisje pospremil niz vladnih garnitur, narisal še Demetru album.

Ko sem ga doma poiskal na polici, sem ugotovil, da bržkone hranim nekaj unikatnega. V njem ni ilustrirane knjižice, ki je prinesla diplomsko titulo, ampak prepognjen list papirja, na katerega je Engels narisal lignja in čez nalepil fluorescentno nalepko z napisom »Vsebuje anti-hit NO DAJ!«. Muzika je posneta kar na Maxellov CD-R (700 MB, 80 min, up to 52x), z umetelnim Engelsovim pripisom Demeter (s črnim flumastrom). Ne vem, kako sem to dobil. Morda gre za pra-verzijo albuma, posnetke pred izidom. Morda pa za zasilno verzijo, ki sta jo distribuirala po tem, ko sta bila prva izdaja in ponatis razgrabljena.

Kar imam, je seveda album Engelsa in Zbašnika. A hkrati ga lahko uvrstim v poglavje »moj album«, saj se z njim povsem zlijem. Za njim stojijo, slutim, znane zgodbe, naši glasbeni kolegi, vsa ulična in barska scena, alternativna in sredinska kultura tistega časa. Googlanje za Demetrom me je odneslo do Srečne Mladine, Čao Portorož, Natriletnega kolobarjenja s praho, Benjamin Produkcije in ljubljanskih fac, ki jih še živo vidim v spominih, ko grem ponoči skozi mesto.

Engelsa še kdaj srečam tudi v živo, Zbašnika pa žal bolj poredko. Nazadnje je bilo pred kakšnim letom dni, ko je v zgodnjem nedeljskem jutru pod ljubljanskim gradom nekam korakal. V večnem volnenem plašču, za katerega v svoji pesmi pravi, da je kot »ujetost, ki bi jo želel imeti v sebi zunaj sebe, z njo bi bil prežet, kot je s cigaretnim dimom prežet plašč, ko se zjutraj vračaš in se ne spominjaš, da si delal napake«.

Zbašnika potrebujem, da me strezni. Da mi reče, kot reče le on, da je enkrat od daleč poslušal muziko, ki jo igram, in da je »v redu…, v redu…«. Ampak, da si je potem mislil tudi »a pejt u pizdu mater« in je zaprl vrata, da mu ni bilo treba več poslušati. To pogrešam.

Uroš Škerl Kramberger je novinar. Rad se druži z glasbeniki.

foto: Marko Alpner
Share