Opus Dei
Laibach
Mute, 1987
Kup albumov je šlo skozi moje življenje, težko se je odločiti le za enega. Tega bom izbral zaradi nostalgije in spominov na osebo, ki mi ga je dala, dejansko pa tudi zaradi ponovne aktualnosti.
Moja babica je bila upornica. Brez najmanjšega dvoma jo lahko tako imenujem. Tik pred smrtjo je napisala tudi knjigo s tem naslovom – Upornica. Pri štirinajstih letih je trosila protinemške letake po rodnem kraju na Štajerskem, zaradi česar je morala čez noč bežati v Zagreb, po nekaj mesecih pa v Ljubljano. Ker je vse skupaj ni »izučilo«, se je kmalu pridružila ilegalcem, ki so delovali proti italijanskim okupatorjem. Po neki akciji so jo aretirali in jo pri petnajstih (!) poslali v strogi zapor v Benetke. Upirala se je seveda tudi tam. Morala bi šivati obleke za italijanske vojake, pa ni hotela, zato so jo dali v samico, kjer je skoraj umrla … Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov, a je še vedno kar ni »izučilo« in je šla takoj v partizane.
Po vojni jo je, kljub temu, da je verjela v komunizem, motila kakšna omejenost določenih usmeritev ali ljudi, znala je to tudi povedati ali pa vsaj hotela imeti jasne odgovore na vprašanja, kar jo je včasih peljalo v neljube ali celo nevarne situacije.
Z njo sem se od malih nog zelo rad pogovarjal, dojemala me je kot resnega sogovornika, pogovarjala sva se o vsem, o politiki, o pravljicah, peljala me je v cerkev (ni bila verna), gledala sva »Jezuščka«, baročne stropove, kasneje je govorila o Gadafiju.
Čez nekaj let sem sem ter tja slišal o skupini Laibach. Takrat seveda še nisem najbolje razumel teh reči, a sva se pogovarjala tudi o tem. Dedek, tudi bivši partizan, zelo dober človek, ki je v tistih časih deloval pri organizaciji gradnje porodnišnice iz samoprispevka, je ob omenjanju imena skupine zmajeval z glavo, kaj da je zdaj to nemško poimenovanje – »Ljubljana se reče, ne pa Laibach«! Babica, ki je malo širše gledala na te dogodke, obenem pa, vsaj zdaj malo to sumim za nazaj, hotela tudi ponagajati dedku, mi je podarila kaseto Opus Dei.
Star sem moral biti okoli štirinajst let, torej ravno toliko, kot je bila stara sama, ko je morala bežati zaradi političnega delovanja. Ko gledam nazaj sebe pri teh letih, se mi to zdi nepojmljivo. Opisana zgodba z mojima starima staršema se mi zdi pomembna, saj so dejansko družbena gibanja, ki jim je Laibach pripadal, pomagala rušiti prav sistem, za katerega sta se pred toliko desetletji sama borila. Ampak svoboda mišljenja se je moji babici zdela očitno pomembnejša.
Pozicija Laibachov ni bila »imitiranje« režima, ampak nekaj, za kar na začetku nihče ni povsem natančno vedel, kaj – mislijo resno, je to ironija, se norčujejo iz totalitarizma ali so dejansko fašisti? Kar se je seveda izkazalo za izjemno subverzivno pozicijo.
S predelavami skladb, vizualnim citiranjem totalitarnih podob, hladnimi in preračunanimi medijskimi nastopi je skupina takrat izvedla res inovativne reči, ki so imele (in imajo) odmev še danes, pa ne le v glasbi. Recimo v »blockbuster« razstavi Pop Life: Art in a Material World, ki sem jo pred nekaj leti videl v londonski Tate Modern, so pojem »pretirana identifikacija«, s katerim je Slavoj Žižek opisal njihovo pozicijo, postavili kot izhodišče za razlago marsikaterega sodobnega umetniškega dela.
Danes je videti, kot da smo od takrat naredili cel krog, prejšnja država je razpadla, rodila se je nova, ki ji po tridesetih letih grozi, da od prejšnje države pobere natanko napačne stvari. Namesto izvorne želje emancipatornega boja za socialno pravičnost dobivamo avtoritarnost in drsenje v nesvobodo.
Pred nekaj tedni se je na raznih fasadah v Laibachu, no, Ljubljani, pojavil grafit – MODRIJANI NEUE SLOVENISCHE KUNST. Bojim se, da na Modrijane v smislu razbijanja nedemokratičnih političnih tendenc ni toliko za računati. Jani Novak, ustanovni član skupine Laibach, je pred dnevi na vprašanje o načrtih povedal, da »čas dela za njih«.
Torej, eni se svojih babic spominjajo po dobri potici, jaz pa se je spominjam po tem, da je svobodo mišljenja postavila na prvo mesto.
Arjan Pregl je slikar, ilustrator in pisec.
