Godovič je majhno notranjsko naselje s približno 700 prebivalci, ki leži na poti med Logatcem in Idrijo. A ne glede na majhnost kraja v njem, kot marsikje po Sloveniji, deluje tudi pevski zbor. To je Vokalna skupina oziroma Dekliški pevski zbor Radost. V zasedbi je zbranih 13 pevk, za marsikoga skromno število, a vseeno dovolj, da se dekleta, ki jih umetniško vodi Damjana Vončina, s tekmovanj doma in v tujini redno vračajo z odličnimi rezultati, navdušujejo publiko na festivalskih in ostalih nastopih in uspešno zastopajo barve domače občine in domovine. Ob 20. obletnici ustanovitve zbora so se pevke odločile, da jubilej pospremijo z zelo ambiciozno zastavljenim projektom, izvedbo Jenkinsove kantate Adiemus II – Cantata Mundi za ženski zbor in simfonični orkester.
Jenkinsovih vokalno-inštrumentalnih projektov Adiemus ob tej priložnosti ne bi posebej predstavljal, ker domnevam, da jih več kot dobro pozna vsaj devet od desetih bralcev, ostali v YouTube vtipkajte “adiemus”, kliknite na enega prvih zadetkov in vse vam bo jasno. Valižanski skladatelj Karl Jenkins je sredi 90. let preteklega stoletja s prvim albumom Adiemus – Songs of Sanctuary takorekoč čez noč zaslovel po vsem svetu, prvi pa so sledile še štiri plošče, zadnja, Adiemus V – Vocalise, leta 2003.
Po nekaj letih od celotnih izvedb prvega Adiemusa – Songs of Sanctuary (na primer koncertni zbor Carmina Slovenica, orkester Chorus Instrumentalis in Karmina Šilec) smo tako prišli tudi do (skoraj) kompletne izvedbe drugega Adiemusa, ki pa za razliko od prvega, ki ga spremljajo zgolj godala in tolkala, že terja spremljavo polnega simfoničnega orkestra z res veliko zasedbo (dvojni pihalski parti, šest rogov, tri trobente, tri pozavne + bas pozavna, tuba, ogromna tolkalska sekcija, ki ima na nekaterih mestih pisanih celo 16 partov in terja precej eksotične inštrumente (čenčen, egipčanska tabla, doholla, rek …)). V tem smislu je spremljevalni orkester v Idriji močno zaostajal, saj je v njem, če gre verjeti koncertnemu listu, igralo vsega 21 glasbenikov (oglaševali so sicer 25-članski orkester?), torej je veliko partov ostalo neodigranih, zato je neizogibno izostal tudi polnokrvni simfonični pridih izvedbe. Sorodna tej je tudi težava majhnega števila pevk v zboru, saj še tako dobro ozvočenje in dvigovanje “reglerjev” vokalnih mikrofonov ne more nadomestiti dodatnih desetih ali petdesetih parov glasilk.
Spremljevalni orkester, “sestavljen iz mladih perspektivnih instrumentalistov iz vse Slovenije”, je delo opravil spodobno, a nič več kot to – od godalne sekcije bi kljub maloštevilnosti pričakoval dosego bolj polnega zvoka, od tolkalne pa mnogo boljši občutek za dinamično prilagajanje okoliščinam koncerta – seveda, tolkala imajo pri Adiemusu zelo pomembno vlogo, a slišati je treba vse nastopajoče. Tako pa so tolkalci (pre)pogosto dinamično povozili pihala, godala in pevke, posebej žal mi je bilo liričnih vložkov flavtistke Špele Flajšaker.
Kar se tiče kakovosti vokalne izvedbe, je celotna kantata na podlagi trdne intonacije izzvenela povsem solidno. Pevke so se trudile z dikcijo mestoma precej zahtevnega Jenkinsovega izmišljenega fonetičnega jezika, ki zna biti za vokalizo velik izziv, sploh pri hitrejših tempih. Slovenski zborovodje in pevci imajo očitno zelo radi široke o-je in e-je na mestih, kjer bi raje slišali ozke in obratno; tudi DePZ Radost tu ni izjema, a morda pri omenjeni fonetični vokalizi to ni tako moteče kot na primer pri izgovarjavi latinskega mašnega ordinarija. Razočaralo pa je – tudi pri solistki, sopranistki Tanji Rupnik – nekoliko anemično, preveč prostodušno podajanje vokalnih tekstov, saj je glasba projektov Adiemus zelo nabita z nekakšno prvinsko, starodavno, takorekoč plemensko energijo, ki mora prek pevcev (in instrumentalistov!) preiti na poslušalstvo; tega presežka v Idriji nismo slišali, izostal pa je tudi guturalni – grleni efekt vokalnega podajanja teksta, po katerem slovi projekt Adiemus. Skladatelj ga v partituri izvajalkam sicer ne postavlja kot izvedbeni conditio sine qua non, bi pa nedvomno dvignil izvajalsko kakovost in avtentičnost izvedbe. Morda je imela na vse skupaj negativen vpliv tudi dirigentkina izbira relativno počasnih tempov, kar lahko hitro povzroči padec energije na odru in zanimanja pod njim, še toliko bolj to velja za Adiemus, ki ima relativno preprosto in repetitivno naravo glasbenega stavka, zato se pozornost izgublja na vseh straneh, če predstava ni dovolj nabita z energijo.
V (sicer očem prijetnem in informativnem) koncertnem listu je bilo pravilno zapisano: “Skladba sama je sestavljena iz 14-ih delov. Sedem Cantusov (daljše skladbe) se izmenjuje s sedmimi Chorali, ki so krajši in izvajani s pevskimi solisti.” Do tu vse lepo in prav, a na mestu bi bilo še pojasnilo, zakaj smo slišali samo 13 delov oziroma kam je “izginil” zadnji Cantus – Song of Aeolus? Je zmanjkalo časa, tehnične izurjenosti, volje?
Po védenju podpisanega Adiemus II pri nas še nikoli ni bil izveden, vsaj ne (skoraj) v celoti, zato so pevke Radosti z omenjeno izvedbo podrle še en mejnik zborovske glasbe pri nas in prispevale pomemben kamenček (morda kar kamen) v mozaik krstnih izvedb znamenitih del znamenitih avtorjev na naših tleh. Postoriti bi se dalo še marsikaj, a dirigentki in članicam zbora je vendarle treba izreči priznanje za pogumno, ambiciozno odločitev za tako zahteven projekt. Vse dobro tudi v prihodnje.
