Novi rock

Pred Novim rockom 3.0, ki se bo zgodil v petek, 9. septembra, v ljubljanskih Križankah, objavljamo del oziroma epilog knjige Novi rock, rockovski festival v Križankah 1981 – 2000, Igorja Bašina – BIGorja.

EPILOG

Novi rock ’81 je predstavil množico otrok, ki so se “nekaj šli” (pač koncert!), za seboj pa bi morali imeti vsaj 50 nastopov pred poslušalci.

Tomaž Domicelj (1981)

Od prvega Novega rocka ’81 do zadnjega, dvajsetega, Novega rocka 2000 se ta festivalska prireditev ni odrekla primarnemu, osnovnemu in izvornemu smotru, tj. kontinuiranemu, organiziranemu in vsebinsko osmišljenemu spodbujanju izvirne domače rockovske glasbe s poudarkom na nekonvencionalnem, glasbeno-tekstovno inovativnem in zavzetem, nekonformističnem odosu do družbene stvarnosti. Novi rock je bil podpora novim silam in spodbuda glasbeni ustvarjalnosti. Za nastop na Novem rocku se je potegovala množica skupin in izvajalcev. Iz razpoložljivih podatkov se je na en Novi rock prijavilo v povprečju 47 imen. Najmanj leta 1987, le 24, in največ leta 1998, 70. Nekatere so se vztrajno prijavljale in prijavljale, nikoli pa na njem niso nastopile. Nekatere so mu to celo zamerile do konca življenja. V dvajsetih letih je Novi rock predstavil stodvainpetdest (152!) mladih, obetavnih, perspektivnih glasbenih imen – v povprečju sedem na leto. “Nastop na Novem rocku mi pomeni več, kot da bi zmagali na desetih Veselih jesenih in Pop delavnicah,”[i] je po nastopu na Novem rocku ’85 ponosno povedal Polde Poljanšek, kolovodja skupine Agropop. Nastop na Novem rocku je bil prestiž! Bil je cilj! Z nastopom na njem se je marsikomu uresničila želja, morda celo sanje. Bil je dosežek! Bil je prelomnica v karieri glasbene skupine ali glasbenika, pogostokrat navajana in debelo podčrtana referenca v biografiji. Pomenil je odskočno desko v glasbeni in medijski svet. Bil je priložnost, ki so jo eni bolj, drugi manj izkoristili. Od Novega rocka je večina zmotno pričakovala, da ji bo že nastop na njem prinesel povsem nove, boljše pogoje in razmere za delo, več koncertov, izdajo plošče. Novi rock je bil predvsem prireditveni in medijski posrednik, posrednik med skupino in publiko ter med skupino in založniki. Izpolnjeval je osnovno poslanstvo afirmacije mladih rockovskih izvajalcev. Njihova usoda ni bila odvisna od njega, ampak predvsem od vztrajnosti, vzdržljivosti in borbenosti skupine v boju za preživetje na glasbenem tržišču in glasbeni sceni. Odražal je razmere na njej. Odstiral je njene pozitivne in negativne plati, težave nerazvitosti glasbene industrije in slabosti (pre)majhnega trga. V dvajsetih letih je Novi rock zbral okoli sedemdeset tisoč obiskovalcev – v povprečju 3500 ljudi na leto. Čez njegov oder se je zvrstilo, če štejemo tudi goste, stosedeminosmedeset (187!) glasbenih imen. Nekateri med njimi so nastopili dvakrat.[1] Več kot tisoč glasbenikov in glasbenic lahko reče, da je nastopilo na Novem rocku, nekateri in nekatere celo večkrat. Številke zgovorno potrjujejo pomen in renome Novega rocka. Dovolj je preleteti spisek vseh nastopajočih na Novem rocku ali pa na slepo izbrati samo enega od njih in takoj postane jasno, kako nespregledljivo, ključno, scenotvorno mesto ima Novi rock v zgodovini slovenskega in tudi jugoslovanskega rocka. Ni bilo enega samega leta, ko na njem ne bi nastopilo vsaj eno novo, mlado, perspektivno ime, ki je z nadaljnjim delom doseglo renome, se zapisalo v anale slovenske in jugoslovanske zgodovine rocka ali doživelo celo komercialen uspeh in popularnost. Šele čas po nastopu na Novem rocku je pokazal, kako suverena, konsistentna, predana in vztrajna je bila posamezna skupina. Z Novim rockom se je razvijala slovenska popularna glasba od osemdesetih let naprej. Zgodovina festivala zajema bistvo dvajsetih let naše rockovske glasbe, glasbe osemdesetih in devetdesetih.

Kot otrok punka je pomembno pripomogel k popularizaciji te rockovske struje in iz njega razvitih glasbenih pojavov in nadaljevanj. Ob drugi in tretji generaciji punka in novega vala (npr. Indust-bag, Kuzle, Šund, Lublanski psi, Budlogi, Grupa 92, O!Kult), je predstavil slovenski post-punk (npr. Otroci socializma, Čao pičke, VIA Ofenziva), avantgardo z Laibach na čelu in elektro pionirje Borghesio. Kot osrednja koncertna prireditev pri nas se je odzval na množico skupin in jim omogočil širšo medijsko podporo. Z njo je močno prispeval k množičnemu odzivu in sploh popularnosti punka, novega vala in post-punka, ki je v zgodnjih osemdesetih letih bil (skoraj) sredinski rockovski pojav pri nas. Če ne v celi Sloveniji, pa v Ljubljani zagotovo. Na drugi strani so na Novem rocku vzporedno zrasle bodoče staroste slovenskega rocka, npr. Lačni Franz in Martin Krpan, staroste slovenskega metala, Pomaranča. Novi rock je odprl vrata slovenskemu popu z Videosex na čelu. Predstavil je Avtomobile, Skakfce, Marcus 5, Glorio. Po Agropop in Plavem orkestru na Novem rocku ’85 in po uvedbi Pop delavnice, s katero je RTV Ljubljana naredila nov prostor – festival za tovrstno glasbeno produkcijo in na katerem se je ta sfižila, so se slovenskemu popu zaprla vrata Novega rocka. Ni se hotel identificirati z njim. Čuval je renome napredne, alternativne kulturno-glasbene manifestacije, z njo pa tudi izoblikovano jedro publike. Z vsakoletno koncertno produkcijo je odpiral vrata novim tokovom, novim trendom in pojavom v domači (alternativni) glasbeni produkciji. Podpiral je nove mulce. Hitro in apologetsko se je odzval na novo punkovsko in hardcorovsko generacijo, ki je radikalizirala, presnavljala, metalizirala in aktualizirala punkovsko estetiko, npr. Niet, Quod Massacre, Masaker, Tožibabe, Center za dehumanizacijo (CZD), III. kategorija. Sledenje mednarodnih, angloameriških alternativnih glasbenih tokov. Skozi program Radia Študent je bil nadgrajen z iskanjem in uvrščanjem domačih skupin podobnega kova na Novi rock. Prikazal in opozoril je na vso bohotnost in raznolikost alternativne produkcije pri nas, ki je bila v koraku s časom, bila je aktualna, tudi vizionarsko napredna: od dark rocka (npr. Mizar, Grč, Komakino), alter rocka (npr. Let 3, Strelnikoff), post hard cora (npr. Polska malca, It’s Not For Sale), alter popa (Grad, Obojeni program), novega metala (npr. Annathema, Krom, Game Over) do samosvojih in unikatnih glasbenih govoric in imen (npr. Miladojka Youneed, SCH, Majke, Epidemic Zone). Novi rock je zavračal zatohle glasbene konvencije. Ni se hotel prilagoditi prevladujočim glasbenim okusom. Bil je fleksibilen, odprt, prilagodljiv, odziven. Z družbeno liberalizacijo v devetdesetih letih so nastopili zelo trdi časi za inovativno in drugačno rockovsko glasbo. Zožal se je njen manevrski prostor oziroma medijski prostor se je skomercializiral. V njem Radio Študent ni imel tako vplivne moči kot desetletje prej in to se je poznalo tudi na Novem rocku. Podobno, kot so Radiu Študent konkurirale številne nove radijske postaje, se je tudi Novi rock kot siva eminenca znašel v množični konkurenci koncertnih in kulturnih dogodkov. Z vztrajanjem pri predstavljanju mladih, perspektivnih, novih imen ni bil v duhu časa in vsesplošne komercializacije. S trdnim in s tradicijo prve dekade Novega rocka utemeljenim zagovarjanjem aktualne alternativne rockovske glasbe se ni takoj odzval na nove glasbene trende med mladimi. Zamudil jih je. Množičnost in popularnost je prepustil drugim. Med vsemi kiritiki-nergači čez Novi rock, ki so natančno vedeli, kaj je narobe z Novim rockom, se pa ni našel nihče, ki bi tako predano, predvsem pa vztrajno in trdoglavo delal za afirmacijo mulcev, kot je to počel Novi rock. “Kar so mu[2] očitali in mu še očitajo, češ, povsod je punk že minil, vi ga pa še zmerom propagirate, je ravno njegova zasluga. Dokazal je namreč, da dosledna, brezkompromisna politika glasbenega programa lahko oblikuje okus poslušalcem v nasprotju z običajnim gnilim kompromisom med komercialnostjo in modnostjo na eni ter ‘primernostjo’ na drugi strani,”[ii] je zapisal Jože Vogrinc že leta 1983. S to mislijo je bila že takrat temeljito zakoličena drugačnost tako Radia Študent kot Novega rocka in je veljala tudi skozi devetdeseta leta (in velja še danes). Impresiven spisek nastopajočih v drugi dekadi Novega rocka upraviči njegovo neomajno programsko politiko, ki ni spustila ali spregledala mladih potencialov devetdesetih let. Seveda je spregledal kakšno ime, npr. Orlek, Heavy Less Wanted, Coptic Rain, še koga. Vprašanje pa je, če so se sploh prijavili. Še več, ostala je v koraku z glasbenimi, rockovskimi tokovi v svetu in prikazala njihovo heterogenost: od rockovske in garažnorockovske izraznosti (npr. Res Nullius, Hic Et Nunc, Sleazy Snails, Ana Pupedan, Metropolis, Dicky B. Hardy, Pulz, Rhythm Thieves, Dežurni krivci, Bitch Boys, Broken Lock), neopunka (npr. Racija, Zablujena generacija, Not The Same, Srečna mladina, Utopija), etno rocka (npr. Juhej in vuhmepiš) do metala, crossoverja in nu-metala (npr. Lik Der Wasser, Skytower, Interceptor, Odpisani, Crossroadz, Noctiferia, New Breed), alter rocka (2227, Baby Can Dance, Psycho-Path, Niowt) in alter popa (npr. Silence). Z uvedbo Off rocka se je prireditev slogovno odzvala na nerockovske glasbene pojave in svoja obzorja še bolj razširila (npr. z The Stroj, Pure H, Pižamo, Elabjer). Torej, imena, ki so krojila ali še vedno krojijo usodo slovenske rockovske in popularne glasbe ter so del slovenske kulturne dediščine. Novi rock osemdesetih in Novi rock devetdesetih let sta predstavila cvetober slovenskega rocka. Novi rock je izpolnil svoj namen in funkcijo afirmacije glasbenih skupin.

Prelet čez nastopajoče na Novem rocku v dvajsetih letih, h katerim prištejmo še vse goste,[3] razkrije zlato plat Noveg rocka, ki pa je vse od začetka do konca obstoja doživljal številne kritike, pripombe, očitke na račun svoje zaprtosti, hermetičnosti, zaostalosti. Z današnje distance se zdi večina kritik in očitkov na račun Novega rocka privoščljivih, destruktivno nastrojenih in naravnanih. Pogosto niso upoštevale zmogljivosti in sploh situacije na našem glasbenem polju, na primer, da je Novi rock vztrajal v Križankah, ki z omejeno prostorsko kapaciteto niso omogočale bistvene širitve samega prireditvenega koncepta. Ob prikazani šibki organizacijski strukturi in njenih notranjih trenjih je bila ključna slabost Novega rocka, da se ni odrekel afirmaciji novih glasbenih skupin. Novi rock se ni odrekel mulcem! To je v časih, ko je med publiko opazno upadlo zanimanje za mlade domače, še neuveljavljene glasbene skupine, pripeljalo Novi rock do samouničenja. Blagovna znamka Novega rocka ni več vlekla. Ni bila garancija! Novi rock je primer vozliščne točke zgodovine. “To ni zgodovina uspešnic, ampak zgodovina spodrsljajev ali, še bolj res, to so spodrsljaji zgodovine, ki se ni mogla realizirati; to so nenehno ponavljanje neizpolnjene želje generacij, ki so jim prodajli (in jim še prodajajo) v vinilu zapisano njihovo (našo) lastno mladost.”[iii]

Novi rock je (od)igral prepomembno vlogo spodbujevalca glasbene kreativnosti, glasbene kulture, glasbenega posla, glasbene industrije pri nas. Odprl je vrata Križank drugim popularnoglasbenim, sploh pa rockovskim prireditvam in koncertom. Bil je vzor številnim drugim festivalom, na primer Drugi godbi, No Border Jam, Zgaga rock festivalu, Rock Otočcu. Z razpisi, ki so zahtevali tonske (demo) posnetke, je prilil olja na ogenj odpiranja snemalnih studiev po celi Sloveniji in spodbujal privatno iniciativo. Založnikom je ponudil prva srečanja z novimi, še neuveljavljenimi skupinami. Izobraževal je publiko. Novi rock je, pravzaprav, dal vse od sebe, se izčrpal in ničesar dobil. Novi rock je bil od začetka do konca preambiciozno zastavljen za okolje, v katerem je deloval!

Novi rock 3.0

(z dovoljenjem založbe Subkulturni azil, http://www.ljudmila.org/subkulturni-azil/)