Mario Marzidovšek (1961 – 2011) je ustanovil zasebno založbo MML, ki je ni nikoli nikjer prijavil, z izdajo svoje prve kasete z naslovom Alter minimal v letu 1984. S to izdajo je najavil delovanje izredno produktivnega avtorja in založnika, ki je v naslednjih štirih letih izdal več kot 80 kaset. Kakopak to niso mogle biti same mojstrovine, a med zelo različnimi zvočnimi izdajami se je našlo tudi opazno število lucidnih zvočnih presenečenj.
Mario ni nikoli skrival megalomanije. Ko je razlagal, kaj vse bo še naredil, je sogovornik, če ga ni poznal, lahko dobil občutek, da sodi v množico tistih nepomembnežev, ki se postavljajo z nastopaškim govoričenjem. A Mario je uresničil praktično vse, kar si je zamislil. Spominjam se njegovega pripovedovanja o tem, kako se je enkrat odločil napraviti posnetek iz notranjosti policijske ‘marice’. To samo po sebi ni pretirano velik podvig, toda Mario ga je izvedel v obliki totalnega performansa v realnem življenju. Z vlakom se je z nekim prijateljem odpeljal iz Slovenske Bistrice v Ljubljano, se vlegel na tla sredi križišča pred Miklošičevo cesto in počakal na policijo, ki jo je po kratki poti v ‘marici’ na Povšetovi prepričeval, da je izvedel umetniško akcijo. Oba posnetka – ležeč v križišču in v ‘marici’ – sta postala vodilni grafiki v njegovih publikacijah in mail artu.
Umetnost je jemal kot neločljiv del vsakdanjega življenja. Mimogrede je pojasnjeval, da se je ukvarjal z vsaj štirinajstimi vrstami izrazne umetnosti, producentsko-založniško dejavnostjo in z glasbo, v kateri se je preizkusil v vsaj sedemindvajsetih glasbenih stilih, ki jih je po njegovem obvladal. In ko mi je Mario enkrat rekel, da je čez poletje izdal več kot trideset novih kaset, sem ga naivno vprašal, če je na vseh slišati njegovo glasbo. Na srečo je ostal v razumnih mejah: izdal je le dve kaseti s svojo glasbo.
Vzporedno z glasbo je deloval tudi na likovnem področju. S svojimi umetniškimi koncepti je fasciniral kulturniške potrošnike v širnem svetu. Ni namreč naskakoval neskončnih zidov, ki jih ima navado postavljati domača gmajna pred izzivi nekonvencionalnega in nekonformističnega ali vsaj zunajmodnega vedenja, tudi in morda predvsem v naši upravni in kulturni prestolnici, ampak se je po širokih avenijah poštnih sistemov infiltriral v marsikateri katalog distributerjev plošč in kaset po vsem svetu, predvsem zahodnem.
Mario Marzidovšek je bil človek neverjetne vitalne energije. Sam je večkrat rekel, da bi ga dobesedno razpočilo, če svoje energije ne bi kanaliziral skozi ventile umetnosti. Rezultati njegovega dela so bili v tistem nekajletnem obdobju dejansko babilonski: prispevati jih ne bi mogla niti četa navadnih občanov. V hiperprodukciji se je našlo marsikaj – dolgočasja ni bilo. Po bolj umirjenem ekološkem poskusu na drugi kaseti z naslovom Half Industry je sledila referenca na njegova elektronska izhodišča, tetralogija z naslovom Reincarnation German 70th Sound.
Marzidovškova glasbena izhodišča lahko najdemo v nemški elektronski fascinaciji. Navdihe Can, Faust, Neu, Cluster in podobnih je že na prehodu v osemdeseta leta povezoval s konceptualistično in avantgardno umetnostjo 20. stoletja. Navduševalo ga je radikalno umetniško vrenje zgodnjega 20. stoletja, še posebej takratna nova glasba. Ob tem je omenjal Schönbergovo serialno šolo, italijanski bruitizem Luigija Russola in fascinacijo nad glasbo strojev, pa poznejše Cageve vizije povsem absolutne glasbe/tišine in minimalizem Steva Reicha, Terryja Rileya ali Philipa Glassa, v tej mineštri pa sta se znašla še mojster orkestracije Krzysztof Penderecki in ustvarjalec izzivalnih elektroakustičnih sintez Karlheinz Stockhausen.
Te vplive je Mario Marzidovšek obdelal na svoj unikatni način v industrijskem zvoku. Z združevanjem avantgardističnih glasbenih izhodišč in trenutnih modnoglasbenih tokov je vztrajal na svojih konceptualistično radikalističnih pozicijah. To je bila tudi njegova glavna kvaliteta: združevanje premišljenega in povsem prvinsko impulzivnega.
Kot prava sinteza vozlišč starega in novega se je pokazala peta kaseta z naslovom New Dimension of Ambiental Music, predvsem pa šesta kaseta z naslovom Minimal/Brutal Music. Poleg elektronike po nemških zgledih je uporabljal novejše tehnike citatov in manipulacij z že slišanimi militantnimi glasbenimi posnetki. Stvari so se izkristalizirale v minimalističnem izrazu repetitivnih osnov, kjer je prevzela ključno vlogo zvočna ornamentika z mikro-spremembami v zvočni sliki.
Mario Marzidovšek se je s svojimi “art” dejavnosti loteval kubizma, futurizma, dinamizma, nove podobe, kolaža, plakata, xeroxa, fotografije, dizajna, konkretne in vizualne poezijo, mail art, book art, ambient in industrijsko plastiko. Organiziral je koncerte, razstavljal, izvajal performanse, happeninge, akcije in intervencije. V glasbi se je preizkusil v skoraj vsem, kar se je dramatičnega zgodilo v glasbi 20. stoletja, eksperimentiral je s serialno, punktualno glasbo, z dodekafonijo v elektronskem zvoku, s kolažno glasbo, z aleatoričnimi procedurami, geometrijskim zvokom, bruitizmom, z glasbo tretjega toka (third stream music) in drugimi. Od relevantnih umetniških tokov se je izognil le kakšnemu »socrealističnemu popranju«. Njegovi fotokopirni (xerox) samizdati in alter časopis Štajerski poročevalec so bili še dodatna pika na i.
Na njegovih trakovih lahko zasledimo resne in uspešne poskuse transformacij sodobnih glasbenih konceptov v zvočni svet elektronske ali elektroakustične glasbe. Marburg je bila morda najbolj zrela Marzidovškova kaseta, z industrijsko elektroniko v pravem pomenu besede, vseskozi dobro premišljeno in domiselno izvedeno. Z vstopom v vode tehno elektro funka se je morda še najbolj približal duhu svojega časa – konec koncev je neodvisno razvijal glasbo, ki je bila blizu tehnu. Sicer pa je Scott Lewis v ameriški reviji Option avgusta 1987 o tej kaseti zapisal naslednje: »Zadržana industrijska elektronika s preprostimi ritmi v žarišču. Je precej dobro. Moram priznati, da bi me verjetno navdušila, če bi izšla pred kakšnimi sedmimi leti. Nekatere stvari so preveč podobne drugim, ki so izšle v zadnjih letih (čeprav tega v Jugoslaviji verjetno niso imeli priložnosti slišati). Nekateri komadi, predvsem na drugi strani, imajo nekaj precej izvirnega. Nekaj industrijskega je v njih, včasih pa so tudi nekako veseli, prijetni – skoraj kot industrijska polka! Ne bi mogel reči, da sem doslej slišal karkoli povsem podobnega temu.«
Najbolj navdušeno so o Marzidovškovih kasetah pisali v katalogu nemške X-Kurzhen Music. Poročevalci z Mariovih koncertov in performansov so omenjnali »nitroglicerinsko delavski performance«, »ropotno glasbo«, »pozno industrijski kaos red«, »raziskavo zvoka in minimalizem«, »postindustrijsko godbo na robu eksperimentalne glasbe« ali »živce parajočo industrijsko glasbo« za bolj razvajena ušesa.
Takšno glasbo pa je ustvarjal tudi na daljavo. Z glasbeniki po svetu si je izmenjeval posnetke in jih v svojem domačem studiu, ki mu je rekel laboratorij, skomponiral skupaj. Med najopaznejšimi takšnimi dopisnimi sodelovanji na daljavo so bile tri skupne kasete eksperimentalne in industrijske elektronske glasbe z ameriškim eksperimentatorjem Davidom S. Prescottom, na primer kaseta z naslovom Union Trash Industrial Music.
Pred koncem se vsekakor velja ustaviti tudi pri rdeči niti Marzidovškovega subverzivnega zvočnega vojskovanja – minimalizmu. V najboljši varianti bi pod tem lahko razumeli umetniške dosežke maksimalnega učinka z minimalnimi vloženimi tehničnimi sredstvi ali maksimalne učinke minimalne strukture.
Marzidovškov glasbeni minimalizem je bil tudi povsem pragmatične narave. Ker si ni mogel privoščiti drage opreme, je delal z zares minimalnimi sredstvi. Uporabljal je namreč predpotopne Farfisa orgle, ki jih je po mili volji prepariral, in raznovrstno elektronsko doma narejeno ropotijo, ki jo je uporabljal za mučenje osnovnih zvokov na vse načine, ki si jih lahko zamisli. O kakšnih več kot štirikanalnih mikserjih in magnetofonih pa ni bilo govora. Tudi zato je bil na mestu naziv Minimal Laboratorium.
Pri založbi MML je izšlo že več kot osemdeset kaset, pri čemer so najbolj zanimive nekatere kompilacije. Omeniti je treba še druge, večinoma piratske koncertne kasete, ki jih je MML distribuiral. Posnetke, ki so nastali po nizozemsko-belgijski turneji Maria Marzidovška konec leta 1987, je opisal kot »post industrijsko frenijo kolektivnih angstov pred bližajočimi se vojnimi dobami« in na drugi strani »bolj topen industrijski sampling tech«. Čeprav zgodovinsko manj znan, se je s svojo glasbo postavil ob bok takratnim slovenskim izvoznim bendom, kot so bili Laibach, Borghesia ali Demolition Group. Šele zgodovinska oddaljenost, predvsem pa zanimanje ljubiteljev industrijske in eksperimentalne elektronske glasbe po svetu, sta nam pokazali, kakšnega izjemnega pionirskega ustvarjalca smo imeli na Slovenskem v tistih prelomnih letih.
Rajko Muršič
(Priredba besedila, ki ga je avtor prvič objavil leta 1988 v oddaji Radia Študent »razširjamo obzorja«. Mario Marzidovšek je umrl oktobra 2011.)
