Simfonični orkester RTV Slovenija po običaju vsaj vsakih nekaj let pripravi tudi koncert filmske glasbe. Običajno ga vključijo v svoj abonma (zadnja leta imenovan Kromatika), tokrat pa so odigrali “izredni” koncert filmske glasbe, ki je bil pravzaprav napovedan precej pozno. Poimenovali so ga “S simfoniki v filmski svet” in v napovedi zapisali, da bo orkester z njim “začel cikel koncertov filmske glasbe, v katerem bo prepotoval različna obdobja in pokrajine ter predelal različne žanre”.
Do tu vse lepo in prav, citirana napoved prihodnjih koncertov zveni celo obetavno in kot novost, ki ji pri nas še nismo bili priča. Če le tokratni koncert filmske glasbe simfonikov naše RTV hiše ne bi bil najbolj ponesrečen do sedaj. V prijetnem spominu imam še vedno koncert filmske glasbe, ki so ga z dirigentom Helmutom Imigom odigrali pred skoraj natanko devetimi leti (18. novembra 2004) in je bil v zadnjih desetih letih brez dvoma njihov najboljši koncert filmske glasbe. Tokrat je bilo razlogov za pozitivne vtise (pre)malo.
Začelo se je pravzaprav obetavno, z navdušeno izvedbo glavne téme iz priljubljene TV-nadaljevanke Dallas (Jerrold Immel), ki nas je nostalgično res vrnila v precej bolj brezskrbna in (tudi v glasbenem smislu) prijetna 1980. leta prejšnjega stoletja, a od tu naprej je šlo skorajda samo še navzdol. Ritemska in trobilna sekcija sta bili sicer solidni, a pogosto preglasni za kolege na godalih in pihalih. Pri ostalih skladbah se je pogosto zgodilo kaj, kar je pokvarilo vtis; nekatere teme so bile res kratke, spet druge res neposrečeno aranžirane – resnično mi ni jasno, zakaj ta orkester na svojih koncertih filmske glasbe skrajno redko igra originalne teme, kot je to popolnoma običajna in uveljavljena praksa drugih poklicnih simfoničnih orkestrov. Pozitivna in intenzivna energija, ki je nujno potrebna za igranje te glasbe, je vedno bolj ugašala, pri dirigentu, ki ni segel dosti dlje od togega taktiranja, še bolj kot pri orkestru.
Tri skladbe na programu so bile večstavčne, a v koncertnem listu (če letaku na tršem papirju lahko tako rečemo) to ni bilo zapisano. Če igraš glasbo iz Žrela (John Williams) v treh stavkih (zelo neposrečena Glavna tema, Prva žrtev in Na odprto morje/Čovek proti zveri) in tega ne poveš, dirigent nekoliko neupravičeno dviguje roko, ko poslušalci (razen najbolj ortodoksnih soundtrack junkiejev) ploskajo med stavki. Podobno je bilo pri Supermanu (prav tako Williams; slišali smo Koračnico zlobnežev, Ljubezensko temo in v prehitrem tempu zaigrano Glavno temo) in štiristavčnem Metulju (Jerry Goldsmith), kjer pa je orkester zazvenel lepo, usklajeno in spevno, še posebej pa je zablestela flavtistka Brina Kafol. Sicer smo (poleg Dallasa in Metulja) slišali še dve zelo solidno orkestrirani skladbi, Umor v Orient ekspresu (Richard Rodney Bennett) in Kino paradiž (Ennio Morricone) – pohvala aranžerju Patriku Greblu, ki pa ob koncu koncerta z glasnim klicem “Bravo, orkester!” s prvega balkona Gallusove dvorane ni napravil dobrega vtisa. Še en kiks: orkester je zaigral tudi (resnično dolgočasen) aranžma glavne teme Botra (Nino Rota). V originalnem soundtracku to slavno temo zaigra tudi harmonika; le-ta je bila tokrat v zasedbi (Mirko Jevtović), a je pri Botru nismo slišali (pa bi jo lahko dodali v namen avtentičnosti, tudi če ni bila napisana v aranžmaju).
Čeprav je bilo občinstvo nad slišanim po aplavzih sodeč navdušeno, je tokratni koncert filmske glasbe vsakega resnejšega in zahtevnejšega ljubitelja te čudovite umetnosti pustil hladnega. Zadnji udarec sta zadala dodatka, ki ju je orkester preprosto ponovil izmed že odigranih skladb (najprej Boter, potem še Misija: nemogoče). Pokloniti bi se kazalo tudi kakšnemu slovenskemu skladatelju, ki se je ukvarjal s filmsko glasbo, npr. Janezu Gregorcu, ki je umrl ravno pred dobrim letom, zato bi bil lep spomin npr. izvedba njegove šegave glavne teme za komedijo To so gadi. Morda pa orkester namerava filmsko glasbo slovenskih skladateljev izvajati na katerem od uvodoma omenjenih prihodnjih filmsko-glasbenih koncertov. Kakršnikoli že bodo ti prihodnji koncerti, da bodo le presegli tokratno (pod)povprečnost.
