Genialni turški pianist Fazıl Say je postal reden gost Cankarjevega doma in Slovenske filharmonije (SF). Potem, ko smo ga imeli prvič priložnost poslušati leta 2006 v zlatem abonmaju (z baltimorskimi simfoniki je igral Gershwinovo Rhapsody in Blue), se je pri nas ustavil vsaj na vsaki dve leti in v okviru srebrnega abonmaja odigral tudi solistični recital, s SF pa se je prvič srečal na koncertu še v času, ko je bil šef dirigent George Pehlivanian. Say se je tudi letos z veseljem vrnil na oder Gallusove dvorane, vendar tokrat prvič tudi v “zaresni” skladateljski vlogi.
Uvodoma je v močno turško obarvanem glasbenem večeru prikladno zazvenela Mozartova uvertura k spevoigri Beg iz Seraja. Orkester je pod odličnim (in odločnim) vodstvom gostujočega (prav tako turškega) dirigenta Nacija Özgüça zazvenel prav prijetno “mozartovsko”, sploh v preciznih, a bogatih godalih in v lepo izpeljanem osrednjem delu. Vse našteto je bilo brez dvoma tudi posledica dejstva, da je Özgüç celoten Beg iz Seraja že dirigiral, obenem pa gre za karizmatičnega in sugestivnega dirigenta z izdelano vizijo in dobrodušnim pristopom; ta je bil jasen že iz Özgüçove neprestane nasmejanosti in dobre volje na odru.
Jasno je, da je Fazıl Say ena vodilnih osebnosti svetovnega pianizma, kar ne velja samo za čas njegovih sodobnikov, pač pa tudi za kar nekaj minulih desetletij. Tokrat je to pokazal in dokazal v Mozartovem Koncertu za klavir in orkester št. 23 v A-duru, K. 488, ki ga je začel zamišljeno poslušajoč uvod orkestra z rokama, naslonjenima na napenjalne vijake v notranjosti Steinwayjevega instrumenta (kar bi verjetno dvignilo obrvi marsikaterega pianista in/ali uglaševalca). Ko je prvi stavek božajoče prijetno zdrsel mimo, se je v počasnem drugem udejanila še posebej lepa povezava med orkestrom in solistom (zaključek s hornoma bi bil lahko boljši). Say se z orkestrom giblje in diha tudi, ko ne igra, med igranjem pa se nasmiha, miži, “dirigira” s prosto roko (medtem ko se druga giblje po klaviaturi) in vokalizira kot Gould ali Jarrett. V zadnjem stavku je orkester kljub prevladujoči eleganci zaigral nekoliko bolj mehansko, morda (tudi) zaradi precej ostrega taktiranja dirigenta, na splošno pa smo bili priča odlični izvedbi Mozartove skladbe.
Poglavje zase pa so bili trije dodatki, ki jih je navdušenemu avditoriju poklonil Say. Ob prvem (ki ga nisem prepoznal) in zadnjem – Sayjevi priljubljeni jazzovsko obarvani različici Mozartovega klavirskega Alla Turca, ki vedno zabava in nasmeji poslušalce – si posebno omembo zasluži nesluteno čudovita izvedba Nokturna št. 20 v cis-molu, ki me vedno spomni na Władysława Szpilmana in ki ga je Chopin posvetil sestri Ludwiki, objavljen pa je bil šele več kot četrt stoletja po skladateljevi smrti. Say je skladbo odigral tako presunljivo, da bi se kot obiskovalec koncerta počutil izpolnjenega tudi, če bi bilo koncerta konec že takoj po njej. A sledile so prve stoječe ovacije večera…
V drugem delu koncerta je Say sédel v parter avditorija dvorane in prisluhnil orkestru, ki je odigral njegovo programsko Istanbulsko simfonijo, op. 28. Fascinantna skladba v sedmih stavkih se začne s solom oceanskega bobna, eksotičnega in v klasični glasbi redko uporabljenega tolkala, ki učinkovito posnema valovanje morja. Say je v partituri predpisal resnično obsežno zasedbo orkestra (na odru je bilo npr. kar 12 violončel), kar pripomore k barvitosti in polnosti zvoka. Navdušili sta odlična, zares razigrana tolkalska sekcija ter trobente, še posebej vedno zanesljivi Tibor Kerekes.
Ob orkestru so nastopili še trije gostujoči solisti iz Turčije, ki so zaigrali na tradicionalna glasbila – piščal nej, bobna kudüm in darabuka ter po izgledu in zvenu citram podobni kanun. Vsi trije izvrstni glasbeniki so virtuozi svojih instrumentov (njihova imena bi lahko zapisali tudi v koncertni list), morda najzanimivejša je bila piščal, ki je v nizkih registrih zazvenela tako zelo podobno človeškemu glasu, da sem še sam presenečeno pogledal, kje na odru se skriva še vokalni solist. Obsežna godalna sekcija je še posebej bogato zazvenela v počasnem tretjem stavku, glasbeni podobi znamenite istanbulske Modre mošeje. V Finalu smo slišali nemara najglasnejše note na velikem bobnu, ki sem jim bil do sedaj priča na klasičnih koncertih; v velikem kontrastu je sledil melanholični solo neja in fagota, krog simfonije pa se je sklenil z valovanjem morja z začetka skladbe (oceanski boben).
Fazıl Say je za skladbo prejel še druge stoječe ovacije večera in veselim se že ponovnega obiska pianista, ki je pri nas vedno tako toplo sprejet, da se bo gotovo še rad vračal in čeprav smo šele v prvi polovici letošnje abonmajske sezone SF, si upam napovedati, da je bil tokratni koncert – predvsem po Sayjevi zaslugi – eden od njenih vrhuncev.
