v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution
Mitja Reichenberg
Kako se bomo nekoč igrali
Igre lakote: Kruto maščevanje (The Hunger Games: Catching Fire, režija Francis Lawrence, glasba James Newton Howard, 2013)
Pred seboj imamo ponovno film, ki je sledil uspešnosti literarnega dela. Trilogijo o prihajajočem svetu vse kot prej lepih navad, je napisala Suzanne Collins v letih 2008, 2009 in 2010 ter z njo požela velik uspeh. Zanimivo bi bilo premišljevati prav o dejstvu, da mlade generacije vznemirja prihodnost, ki pa je začrtana kot nadaljevanje temnih idej, apokaliptičnih misli, kot nadaljevanka literature 1984 (George Orwell), ali Krasni novi svet (Brave New World, Aldous Huxley), Fahrenheit 451 (Ray Bradbury), Gospodar muh (Lord of the Flies, William Golding), pri Collinsovi pa najdemo še skrite mitološke zgodbe o Tezeju (kot alter ego Peeta Mallarka) in z njim povezane legende o kralju Minosu s Krete in Minotavru, da ne omenjamo spogledovanja z Ivano Orleansko (kot sedanja bolj bojevniška filmsko-literarna Katniss Everdeen), velikim Shakespearom in mnogimi drugimi zgodbam o izgubljeni bodočnosti, intrigah, gladiatorskih bitkah, sovraštvu, maščevanju, ljubezni in prijateljstvu. Skratka – prava literarna klasika, ki se spogleduje tudi z imeni starega sveta Rima in zgodovine (srečamo tudi imena, kot so na primer Octavia, Flavius, Plutarh, Klaudius, Brutus, Markus, Seneka, Portia …). Če je to tisto, kar na prihodnosti današnjo mladino resnično vznemirja, potem bi se bilo dobro vprašati kaj več o sedanjosti. Ko so nekoč Alberta Einsteina vprašali, katero bo po njegovem orožje v tretji svetovni vojni, je odgovoril, da tega seveda ne ve. Prepričan pa je, da bo orožje v četrti svetovni vojni kamen in palica ter, morda le kot posebnost tehnološkega napredka, frača. V igrah lakote je vsaj lok.
Zgodba filmskih iger lakote do sedaj: država Panem, ki jo predstavlja bleščeči Kapitol, obkrožen z dvanajstimi okrožji, je nastala na ruševinah območja, nekoč znanega kot Severna Amerika. V tej razslojeni družbi šestnajstletna Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence) in njen prijatelj Gale Hawthorne (Liam Hemsworth) iščeta hrano v gozdu okoli svojega siromašnega okrožja. S strahom in zaskrbljenostjo se pričakuje vsakoletni dan žetve, saj se tedaj v vsakem iz dvanajstih okrožij izžreba po dva tributa v starosti med dvanajstim in osemnajstim letom, da tekmujeta na tako imenovanih igrah lakote. To so igre preživetja, ki jih televizija prenaša v živo in v katerih najstnike prisilijo v boj na življenje in smrt. Ko je izžrebana Prim, mlajša sestra Katniss, se le-ta javi, da jo bo zamenjala. Tribut iz istega okrožja postane Peeta Mellark (Josh Hutcherson), fant, s katerim Katniss kmalu razvije zapleten odnos. Drugi del, torej Igre lakote: Kruto maščevanje pa se prične, ko se Katniss s kolegom tributom Peeto po zmagi na igrah lakote varno vrne domov. A zmaga pomeni, da se morata zapustiti družino in prijatelje in se podati na turnejo zmagovalcev po okrožjih. Na poti Katniss zazna, da se kuha vstaja, a Kapitol še drži oblast trdno v rokah in predsednik Snow (Donald Sutherland) že pripravlja naslednje igre lakote. Za Katniss še nikoli ni bilo toliko na kocki. Zdi se, da se je še včeraj bojevala za to, da bi preživela zloglasno gladiatorsko tekmovanje, sedaj pa se ponovno bližajo nove igre – žal jubilejne, ki bodo zbobnale skupaj vse najslavnejše pretekle zmagovalce.
Prvi del, Igre lakote: Arena maščevanja (The Hunger Games, 2012) je režiral Gary Ross, drugega, torej Igre lakote: Kruto maščevanje (The Hunger Games: Catching Fire, 2013) pa Francis Lawrence. Razlike so minimalne, morda je Lawrence posvetil nekoliko več pogledov notranjim doživljanjem likov, kot sta Katniss in Peeta, oba dela pa je glasbeno nadgradil filmski skladatelj James Newton Howard, kar pa jima daje zagotovo tisto skupno noto – v pravem in dobesednem pomenu. Glasbeni prispevek je vsekakor pri takšnih filmih izredno pomemben, saj nudi enovitost in povezanost delov v celoto filmske pripovedi.
James Newton Howard (roj. 1951) je filmski skladatelj, ki je bil do sedaj nominiran že za osem oskarjev, sicer pa je dobitnik številnih glasbenih nagrad. Do sedaj ima za seboj več kot 140 filmskih partitur, med katerimi moramo omeniti Čedno dekle (Pretty Woman, Garry Marshall, 1990), Tanka linija smrti (Flatliners, Joel Schumacher, 1990), Živi (Alive, Frank Marshall, 1993), Begunec (The Fugitive, Andrew Davis, 1993), Šesti čut (The Six Sense, M. Night Shyamalan, 1999), Vas ob gozdu (The Village, M. Night Shyamalan, 2004), Krvavi diamant (Blood Diamond, Edward Zwick, 2006) in Burnova zapuščina (The Burn Legacy, Tony Gilroy, 2012). Ker je napisal glasbo tudi za prvi film iger lakote, je bilo več kot smiselno, da je ostala ta stalnica tudi v naprej in, kakor je videti po podatkih iz produkcije, dela glasbo tudi za tretji film, ki pa bo očitno v dveh delih (The Hunger Games: Mockingjay, 2014 in 2015; režiser obeh je Francis Lawrence). Partitura za Igre lakote: Kruto maščevanje je narejena iz kar 29 delov, od katerih so nekateri krajši, nekateri daljši – in nekateri boljši, nekateri pa povprečni. Poslušajmo, kaj nam ima James Newton Howard tokrat za ponuditi.
Prva, otvoritvena tema, ima seveda naslov Katniss in je posvečena glavni junakinji. James Newton Howard jo je oblikoval kot mistično, skrivnostno glasbeno strukturo, v kateri je slišati oddaljene zvoke krikov piščali in zgostitve akordov v godalih, kot bi prisluhnili glasu divjine in pozabe. Dele te teme srečamo v filmu še nekajkrat, predvsem tedaj, ko gre za nekakšno introspekcijo filmskega pogleda v misli glavne junakinje. Nadaljuje s precej drzno, hitro in ostro glasbeno tematiko z naslovom I Had To Do That, ki vpelje vokal, ostaja pa zvesta samemu žanrskemu pristopu komponista, za katerega lahko rečemo, da piše filmsko glasbo precej sliki prijazno. Prav ta glasbena tema se zlahka poda v marsikatero meditacijsko ali kontemplacijsko filmsko sekvenco in iz nje izvleče tisto najboljše: poslušalca zavije v kopreno neverjetnosti. Nadaljevanje je We Have Visitors, nekoliko daljša in bolj razdelana glasbena enota, v kateri pa Newton Howard izpostavi idejo celotne trilogije – mračno vzdušje, s katerim se polni filmska podoba, je tukaj orisano z valujočim orkestrskim zvokom, umaknjena melodika pa kakor da ne more predreti meglenega ozračja. Glasba je bolj kot ne gothic, njena sporočilnost pa dokaj pesimistična. Sicer tudi sam film ni prav vesela pravljica, vendar k temu zagotovo dodaja pomembno noto prav glasba. Del Just Friends se sicer odpre v bolj optimistične glasbene tone, čutiti je pomladno energijo melodije, v katero skladatelj verjame in jo razpre precej lirično in zanosno, filmsko tipično. A žal se kaj hitro umakne resnejšim tonom, s katerimi je film prepojen. Ostra tema Mockingjay Graffiti je vojaška izpeljanka, karakter ji daje predvsem boben, ki poziva v korak in skupaj z ostalimi ritmičnimi enotami ne obljublja prav srečnega nadaljevanja. Tudi dolg, položen in odzvanjajoč akord na koncu tega dela, je bolj kot ne napoved partiture The Tour, ki se izvije prav iz tega zvoka. Njen osrednji element je tipično filmsko globok melodični lok, s katerim se James Newton Howard globoko zareže v samo zgodbo. Ni pomembno toliko to, kaj si glavna junaka prizadevata, pomembno je vzdušje množice, glasbeni kipeči zvok pa vpeljuje občutke vzhičenosti, množične sile in, nenazadnje, kataklizme. Prikriti zvončki delujejo v tej kompoziciji kot drobna jasnina neba nad sicer temnimi oblaki ljudstva.
Sledita Daffodil Waltz in Waltz in A (op. 39, no 15), skladbi podobnega značaja, vendar različnih poant. Nekakšno srednjeveško vzdušje pričara pravzaprav orkestracija prvega, ker pa gre za dva kratka odlomka (drugi je citat klavirske skladbe Johannesa Brahmsa, saj gre za njegov znameniti valček v as-molu, op. 39, št. 15), je pomembno izhodišče. Jasnina prvega valčka se zabriše v reorkestraciji drugega, katerega vzame Newton Howard kot izhodišče za prepis optimističnega, liričnega začetka, ki se nato zabriše ponovno v temne, usodne zvoke prihajajočega nadaljevanja zla. Tudi Fireworks ne nudi glasbene potešitve, saj se v nizkih godalih prav resno spogleduje z usodo preteklosti, ki je očitno pripeljala do tega, kar film ponuja – spopad na življenje in smrt. Naslednji del je Horn of Plenty in ne moremo mimo lepega filmskega zvoka, ki pa v svoji kratki enovitosti (v dobrih 30 sekundah) ponudi izrazito glasbeno vzdušje filma V vrtincu (Gone With the Wind, Victor Fleming, 1939) in slavne glasbene teme Tara, ki jo je ustvaril Max Steiner. Morda pa se je želel James Newton Howard pokloniti prav temu filmskemu komponistu in nas preko glasbe vprašati, če se še spomnimo, kaj je izjavila Scarlett O’Hara (Vivien Leigh). Gledala je posestvo, zemljo, imenovano Tara in rekla: As God is my witness, as God is my witness they’re not going to beat me. I’m going to live through this and when it’s all over, I’ll never be hungry again. No, nor any of my folk. If I have to lie, steal, cheat or kill. As God is my witness, I’ll never be hungry again! Odlična poanta, kako nas lahko skladatelj napelje na idejo lakote, ki je bila v drugem filmu tako drugače izpovedana. Kakor bi v ozadju poslušali Katniss in njeno izpoved. Očitno je, da je pisateljica Suzanne Collins brala tudi roman Margaret Mitchell, James Newton Howard pa natančno poslušal partituro Maxa Steinerja.
Med zanimivejšimi partiturnimi deli je še Katniss Is Chosen, kjer James Newton Howard uporabi ponovno ženski vokal in tako zapisuje zvok glavne junakinje v glasbeno-filmsko podobo, kar je odlično melodično dalje razvito v There’s Always A Flaw, le da vokal prevzame violinski solo, ki plete linijo med lebdečimi harmonijami usode. In seveda – tukaj je ponovno izpostavljen klavir, glasbilo najbolj osamljenih in otožnih junakov filmskega platna. Tako se Bow And Arrow glasbeno uravnoteži s tistim delom filma, ki ima bolj avanturistični koncept, seveda pa se The Games Begin razpre na svoj najbolj silovit, slikovit in pričakovan način. Newton Howard postavi k poslušanju tega dela filma v ospredje hitre in močne glasbene pasaže, zvoke ostrih rezil, bitko, vojaški pulz in vsekakor precej močno tolkalno sekcijo, ki poganja celotno dogajanje. Presunljiva in logična je v nadaljevanju partitura Peeta’s Heart Stops, saj nam pokaže na glasbo, s katero se filmski junak dobesedno spoji in ostane v njej. Lebdeče harmonije izzovejo brezčasje in mir. Izpovedni, lirični del je zagotovo še I Need You, glasbeni naslon na osnovno temo Katniss, s katero nas je komponist vpeljal v svoje glasbeno popotovanje. Melodični dialog med violončelom in oboo je več kot logičen, sploh če prisluhnemo dvojnosti glasbenih elementov, ki jih je komponist nenehno polagal v naša ušesa. Drugi del te partiture se nasloni na zvok optimizma in napolni film z upanjem, ki bi naj umiralo zadnje.
Partitura se uradno zaključuje v tem delu z Good Morning Sweetheart, vendar imamo vseskozi občutek, da poslušamo uverturo v nadaljevanje trilogije. Odprtost melodičnih postopov, neizražene kadence in zgoščeni akordični sklopi bodo očitno peljali ta ples lakote, igro gladiatorstva, ljubezni, izgube, prijateljstva, moči, zla in odpovedovanja – naprej. Do kam? Do naslednje prihodnosti, za katero pa lahko le upamo, da bo boljša.
