Kako neka godba postane slovenska?

Ob objavi osnutka Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih na spletni strani Ministrstva za kulturo, ki med drugim podaja definicijo slovenske glasbe, za katero “tako štejejo vokalna glasba oziroma vokalno-instrumentalna glasba, izvajani v slovenskem jeziku, ter instrumentalna glasba slovenskega izvora,” vlečemo iz spletnega arhiva Nove Muske uvodnik Jožeta Vogrinca iz septembra 2010.

Pripombe in odzive na predlog zakona sprejemajo na gp.mk@gov.si do 22. junija 2015.

 

thumbZagodimo

 

K pisanju me je kajpak spodbudil famozni miting v Cankarju, kjer so nagravžno opletali s slovenskostjo glasbe. Zato si kot poslušalec in sociolog postavljam vprašanje, kako neka godba postane slovenska.

Najprej moram pojasniti, da ne odgovarjam na vprašanje, kdo ali kako nekaznovano lepi na muzike etikete, da so ali pa niso slovenske. To je vprašanje o kulturniških ideologijah in njihovih družbenih rabah v upravi, v šoli ali v medijih. Zanima me, kako se nam kot poslušalcem primeri, da neko godbo vzamemo za svojo, za našo, in kako se primeri godcem, da jo zagodejo. Govorim o godbi, in o neki; ne govorim o glasbi in nasploh. Prepričan sem namreč, da glasbi nasploh pač ni smiselno pritikati prilastkov. Niti se ne bom ukvarjal z avtorstvom v smislu, da bi dlakocepili, ali je slovenska glasba tista, ki jo je napisal Slovenec po rodu ali slovenski državljan; v Sloveniji ali na tujem; ali je za slovenskost dovolj prepričanje dotičnega ali kakšen uraden dokument; ali in koliko prispevajo k slovenskosti note, aranžma, izvedba, priredba, predelava itn. v Ricmane. In ko rečem godba, mislim s tem na zvočne in slušne dogodke – tisto, kar poslušamo v Sloveniji in tisto, kar se igra in poje v Sloveniji.

Seveda lahko rečete, da je slovenska le godba, ki se že iz roda v rod prenaša iz ušes v ušesa po naših krajih. Ampak potem ne morete reči ničesar o velikanski večini tega, kar danes poslušamo in kar se gode. Da ne omenim notoričnega dejstva, da godci in godbe z lahkoto in z veseljem prehajajo meje in se množijo kot zajci in brez blagoslova. Poslušalke in poslušalci tudi.

Pri kakih dvanajstih letih sem, dotlej ujetnik Avsenikov in Slakov, Slovenske popevke in San Rema, nekega predpubertetniškega dne zaslišal na nov način en komad, ki se mi za nazaj zdi naključen: Barbara Ann od Beach Boys. Nikakor ga tedaj nisem poslušal prvič. Pač pa sem ga takrat prvič slišal v pomenu, da me je spreletaval srh in da sem kratko malo na svojem telesu doživel, da so me to petje, ta refren, ta ritem  v tistem trenutku zagrabili. Da so šle vse godbe prej nekako mimo mene, odslej pa sem bil notri.

Vsakdo ima neodtujljivo pravico do take izkušnje na bolj ali manj poljubnem primeru godbe. Naj se muzikologi ali poznavalci nasmihajo ali posmihajo, je prepoznanje neke godbe za »mojo« tisto odločilno, kar jo dela za »slovensko« za vsakogar, ki živi v Sloveniji ali meni, da je Slovenec.

Antropologi bi najbrž temu rekli, da je godba kot dogajanje vedno prizemljena, lokalna. Nimam nič proti. Dostavljam le, da je po mojem to povsem dovolj, da štejemo neko godbo za slovensko. Prvič: identificiramo se z njo. Drugič: če vas vleče, da bi muzicirali, si jo prisvojite, jo zgonite, variirate, dodelate, predelate, popravite, pokvarite… skratka, delate na njej. Godci so tudi najprej poslušalci in vsak poslušalec ali poslušalka sta vsaj v svoji domišljiji vedno že tudi glasbenika: sta z godcem, v godbi.

Kako neka godba postane slovenska? Vsaka na svoj način in obstaja tisoč in en način. Noben ni napačen. Sredi 60. let so prve »beat skupine«, prvi »vokalno-instrumentalni ansambli« poskušali do nerazlikovanosti posnemati angloameriške vzore. Poslušajte, recimo, Kameleone 1965, kako zagodejo See See Rider: zveneti hočejo natančno tako kot Animals. Pa je to neslovenska glasba? Nikakor! Igrali so jo iz nuje, ker je znala izraziti občutje generacije, ki je bilo novo in zanj ni bilo ustreznega zvena nikjer v dotlej obstoječi slovenski zvočnosti. Lahko bi bili cinični in bi rekli, da so bile v tistem komadu Kameleonov najbolj slovenske napake, pa naj so bile posledica pomanjkljive opreme ali pomanjkljivega znanja, kakor nezgoda angleščine, da je »Keep me satisfied!« postalo »Give me satisfy!« Namesto cinizma rajši oživimo takratni kulturni kontekst: izvirnih Animals v živo nismo mogli slišati ne Kameleoni, ne njihova publika; na pamet smo poznali vse termine vseh oddaj na dosegu svojih tranzistorjev, ki so lovili rock. V ekonomskem žargonu so Kameleoni bili substitut za uvoz.

A njihov nastop je elektriziral slovensko in jugoslovansko publiko in je naredil »beat« za glasbo, ki se jo igra in posluša tako kot drugod. Postala je naša, ker je postala del naših življenj, morda nebistven ali vsiljiv za mimoidoče, a nepogrešljiv za vitalni del neke generacije. – S tem pa, da so se profesionalizirali, so bili Kameleoni ekonomsko prisiljeni, da začnejo skladati in da pišejo (med drugim) v slovenščini in tako slovenskosti neke godbe, ki je bila na novo naša, dodajo nov obrat.

Prepričan sem, da bi podobno svojo zgodbo v povsem drugačnem kontekstu, z drugimi akterji in drugačnim načinom, kako je neka godba postala njegova ali njena, lahko povedal vsak moj bralec ali bralka. In da bi to lahko izpričal vsak muskontar za svojo musko.

Če pa nekdo posiljuje poslušalce z milijonkrat ponovljenimi klišeji, je to nezanimivo in neposlušljivo. To je zvočno onesnaževanje. Ali imajo avtorji in izvajalci certifikat slovenskosti, je popolnoma vseeno. Dokler pa neko godbo priznavamo za svojo, ker nas zagrabi, ji mirne duše lahko rečemo, da je slovenska. In ker so certifikati tu brez moči, je navsezadnje za godbo zelo nepomembno, ali ji atribut slovenskosti priznamo ali ne.

Share