“Fire! je skupinska zadeva”

06eTheThing_Vienna2014_by_Petra_Cvelbar202

(Mats Gustafsson & The Thing, fotografija: Petra Cvelbar)

 

Fire! je skupinska zadeva     

(Mats Gustafsson, iz intervjuja)

 

Ob pregledu letošnjega programa 56. ljubljanskega jazz festivala je jasno, da je Ljubljana te dni srečen kraj za izbirčneže. Lani sem drugje ob koncertu tria Fire! v klubu Gromka zafrkljivo zapisal: »Kdo bo Fire! Orchestra, to velezasedbo inštrumentalistov in pevcev, ki ji dirigira saksofonist Mats Gustafsson, pripeljal na naše odre, ni jasno. Bi pa bila želena skušnja. Na primer, zamislite si otvoritev Festivala Ljubljana s tem masivnim orkestrom v glomazni postavitvi à la »Mahler po ljubljansko« in piarovskim geslom v slogu »Ljubljana je urbana«. Ljubki veliki pok.« (Dnevnik, 24.3.2014)

Pok se bo pripetil drugje, natančneje v soboto, 5. julija ob 20. uri, ko bo po novem “le” 19-članski Fire! Orchestra nastopil na »jazzu« v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. To je tudi priložnost za pogovor s članom Fire!, Matsom Gustafssonom, ki bo na festivalu nastopil tudi v duu z ameriškim pianistom Craigom Tabornom 2. julija v klubu Cankarjevega doma.

Posnetek intervjuja z Matsom, rednim gostom pri nas z različnimi zasedbami (s triom Fire!, The Thing, Swedish Azz, kot članom tenteta Petra Brötzmanna in tria Sonore; v Ljubljani, Mariboru in Cerknem) je nekaj skrajšan, poteka v angleščini. Ampak najprej nekaj “glasbene opreme”, faktov.

Trio Fire! so Mats Gustafsson (tenorsaksofon, električni klavir Fender Rhodes, elektrofonija), Johan Berthling (električna bas kitara) in Andreas Werliin (bobni). Vsi so s produktivnih robov švedske in mednarodne novatorske scene, ki zajema eksperiment, improvizirano godbo, novi jazz, vitalni rock in še kaj. Trio je v osnovi rockovski, grobo industrijski, če sledimo referencam benda in želeni zvočni mimikriji delovnega trušča rudnikov in mehanizacije, ki jo prevaja v masiven, valeč zvočni tok komadov. Njegov špil, viden v klubu CD januarja 2012 in v Gromki marca 2014, je direkten, discipliniran, ataka benda surova, a natančna. Vse izpeljave izdajajo sodobno glasbotvorno senzibilnost – to je moderno požigalništvo, če posežemo po izrazu za prastari produkcijski način pridobivanja obdelovalnih površin. Fire je ognjevit bend, ki zna delati s tišino in hrupom, lahko je konvencionalen, takoj zatem avantgardno zajedljiv. Je bend, ki ve, kako kuriti energijo.

Prva reminiscenca ob početju in imenu benda je historična – album Fire saksofonista Archieja Sheppa, ki se je z njim leta 1965 politično srborito v velikem polemičnem loku ognil zvrstni oznaki jazz. Gustafsson je v tej liniji saksofonistov »fire music«, ki jo dopolnjuje vrsta evropskih in azijskih razpihovalcev duš. Stičišča te glasbene izraznosti z rockovskimi podtokovi šele naredijo ognjevit bend. Fire! je v enem zamahu uspelo spojiti osamljeni artizem današnje elektrofonije, rockovske (mačistične) prekate, ki so poudarjali občutenje individualne tesnobe, in kolektivne plesne poganjke brezglavo praznega rajanja. Komade zavestno krajšajo, zaokroženo zaključijo. Brez »fade outa«, klišejskega pojemanja. V tem je domišljeni namen izogibanja sicer praznega teka današnje plesne kulture. To težo bend brihtno zrahlja s posegom po »ljudskem blagu« iz švedske kulturne krajine in se ranljivo razgali.

FIRE_ORCHESTRA_Concert_SJF2014_Barve_by_PetraCvelbar

(Fire! Orchestra, Skopje 2014, fotografija: Petra Cvelbar)

 

Fire! Orchestra (videl sem jih lani oktobra na jazz festivalu v Skopju) so zdajle eden najmočnejših »improrock« bendov na svetu. So multiplicirana forma osnovnega tria Fire!, orkester izhaja iz tria, igra glasbo tria. Njihovo razstavljanje in nadgrajevanje raznih tradicij, jazzovskega orkestra, alterrockovskih robov, aranžiranja in improviziranja, dirigirane igre in kolektivnega empatičnega muziciranja, je tako kompleksno in enostavno, da mu komaj najdemo vzporednico. So noro razgiban bend, ki bruha ogenj, razvnema duha in burka glasbene vode. To ni jazzrock bend, ne omledni »fusion«, je masivna nova muzika, ki pa ima primerljive zglede v zgodovini velikih orkestrov.

Mats Gustafsson je letnik 1964. Švedski glasbenik danes z družino živi v avstrijskem Nickelsdorfu, dolgoletni evropski enklavi svobodnih in improviziranih muzik, ki ima domicil v tamkajšnji “jazz galeriji”. Pogovor sva začela ravno o prizoriščih in strukturi publike za novo muziko, na koncertnih in festivalskih prizoriščih, tudi tistem v Nickelsdorfu. Sam sem v uvodu potarnal, da me je tam začela motiti vedno starejša publika, brez nove, prihajajoče mlade (tu vpade uvodno Matsovo razglabljanje z evropskimi  primerjavami). Ogromno sva se menila o sceni nove muzike (ne samo jazza) na Švedskem, v Skandinaviji in drugod po svetu, pa seveda o Fire! in gradnji orkestra, navsezadnje o kulturni politiki, teh »vsakdanjih« rečeh, ki vplivajo na življenje glasbenika in njegovega ustvarjalnega kroga, o »prevelikem verjetju v novi digitalni svet in internet«, o njegovem najljubšem glasbeniku in prijatelju Joeju McPheeju, o teh prevečkrat zamolčanih tegobah glasbenika, pravzaprav vsakega ustvarjalca, nazadnje pa o glasbenih vzorih, ki niso saksofonisti.

 

Prenesi podcast (desni klik, Save As, levi klik-poslušaj v novem zavihku)

 

 

Za pokušino. Fire! Orchestra in album Enter (rune grammofon, 2014).

 

Share