Robert Pete Williams : Those Prison Blues (Arhoolie, 1971)
Robert Pete Williams je eden mojih najljubših bluesmanov. Brez pomislekov bi ga takoj uvrstil v vsak, sicer načeloma povsem nemogoč izbor bluesa, ki ga je treba slišati. Hkrati bi bil poleg Freda McDowella eden redkih s takega seznama bluesmanov, ki so peli ob spremljavi akustične kitare, a niso komercialno snemali pred drugo svetovno vojno in torej niso izdali plošče za kakšno od številnih založb race records ali svojih blues (pozabljamo, da so blues na ameriškem Jugu rabili kot množinski samostalnik) niso posneli za žepnino v mikrofon kakšnemu iskalcu ljudskega izročila na terenu, denimo folkloristom Kongresne knjižnice, kot je bil Alan Lomax.
Z bluesom Roberta Petea Williamsa me je v osemdesetih letih seznanil in okužil Vladimir Trop, vnet, sistematičen zbiratelj bluesovskih in jazzovskih plošč, avtor oddaj o bluesu na ljubljanskem Radiu Študent konec sedemdesetih let. Vlado je nadaljeval tradicijo bluesofilov na tem radiu, med njimi Mirana Mesesnela, ki so vrteli in skušali kontekstualno predstavljati tisti blues, ki ni bil bolj znan derivat blues rocka.
Prvi licenčni album z Williamsovim bluesom, ki se ga je dalo kupiti v prodajalnah plošč in knjigarnah tedanje Jugoslavije, je bil deveti v zbirki ducata albumov založbe Sonet The Legacy of the Blues (1974). To lično spakirano zbirko (v srbskem jeziku so jo prevedli kot »Zaveštanje bluesa«) je produciral, uredil in spremno besedilo zanjo napisal ameriški folklorist in glasbeni zgodovinar, maja letos umrli Samuel Charters. Bil je med najbolj zaslužnimi ameriškimi proučevalci bluesa za skovanko country blues, kar je bil tudi njegov naslov prelomne knjige o bluesu iz leta 1959. Skovanka se je prijela kot žanrska oznaka za »avtentičen«, »arhaičen«, če ne kar »prvinski« akustičen blues z ameriškega podeželja, kakršnega so imeli radi zvečine beli folk preporodovci od konca petdesetih let naprej. Ta etiketa je seveda v mnogočem problematična, tudi zaradi romantičnega eksotiziranja akustičnega bluesa, je pa izredno hitro prišla v obtok in je še zmerom malone sinonim za akustičen blues, folk blues, down-home blues ipd.. Ena izmed njenih napačnih podmen je, da so takšen blues igrali le na podeželju in je kot tak del razvojne linije od akustičnega k elektrificiranemu bluesu, njena vzporednica pa je ta, da na primer bluesa na električno ojačanih inštrumentov niso igrali na podeželju.
Izid Legacy v osemdesetih letih je lepo dopolnil licenčno izdajo Blues Roots iz sredine sedemdesetih, boksa desetih albumov bluesovskih glasbenikov založbe Storyville (tudi tega je izdala beograjska RTB). Za tiste pri nas, ki so v blues padli prek britanskih in ameriških rockerjev ali pa prek bluesovske forme v jazzu, in ti so bili v večini, sta bila oba boksa krasno dopolnilo našemu tedanjemu poznavanju bluesa in pravzaprav prva širše (tudi finančno) dostopna možnost za soočenje s posnetim bluesom na albumih, kakršnega večina ni poznala. Zlasti Legacy je zaradi Chartersovega motiviranega izbora segla na manj znani bluesovski teritorij, v njej so med drugim albumi Bukka Whitea, Big Joeja Williamsa, J. D. Shorta, Lightnina Hopkinsa, Snooksa Eaglina, Sunnyland Slima. Predstavljali so drug, nič manj razkošen, emocionalen in polten bluesovski svet za vse fene Muddyja Watersa, Howlina Wolfa, Elmorja Jamesa in Johna Leeja Hookerja, ki se je naselil v naše sobe-poslušalnice.
Williamsovi posnetki iz leta 1973, ki jih je Charters napravil v Baton Rougeu v Louisiani, so solidni in dober prikaz posebnosti njegovega bluesa. Tedaj je Williams že skoraj desetletje precej redno nastopal in snemal po bluesovskih festivalih in klubih, lahko je deloma živel od glasbe.
In vendar se ti posnetki težko primerjajo z okoliščinami in izrazno močjo bluesov, ki jih je prvič posnel leta 1959 kot zapornik v eni najbolj zloglasnih kaznilnic v ZDA, v louisianski državni kaznilnici, imenovani Angola. Tudi zanje je bil kriv folklorist, dr. Harry Oster, po izobrazbi anglist, v petdesetih letih predavatelj na Državni univerzi Louisiane in ustanovitelj Louisiana Folklore Society. Leta 1959 se je v družbi z neworleanškim jazzoslovcem Richardom Allenom odpravil v kaznilnico, da bi dokumentiral blues, delovne in zaporniške pesmi ter spirituale – šla sta torej na podoben kraj kot pred njima oče in sin Lomax ter mnogi drugi – in prvič posnela Roberta Petea Williamsa in še nekaj drugih bluesmanov, ki so tam prestajali zaporno kazen. Kompilacijo teh posnetkov je Oster takoj, leta 1959, izdal na plošči pri svoji založbi Folklyric pod naslovom Angola Prisoner’s Blues. Na njej ob Williamsu, ki v vseh pogledih slišno izstopa, dober blues trosita še Guitar Welch in Hogman Maxey. Na tem albumu je tudi pretresljiv Williamsov blues na dvanajstrunski kitari, Oster ga je naslovil »Prisoner’s Talking Blues« – osebna izpoved o življenju v kaznilnici, kjer je »najboljši dan lahko tudi zadnji dan«, na robu obupa in misli na samomor. Pričevalci pravijo, da so zaporniki na dvorišču kaznilnice, zbrani ob kitaristu, hlipali od izpovedani bolečini. Williams je vedno trdil, da je po krivem sedel zaradi uboja moža, ki naj bi ga storil v samoobrambi leta 1956 med ravsom v neki špelunki. S koltom, ki ga je nosil s seboj, je ubil tipa, ki ga je napadel z nožem. Noža kot dokaza niso našli, priče v špelunki pa niso hotele pričati v njegovo korist. Šlo je za precej pogost vzorec kaznovanja, zlasti med črnsko populacijo na ameriškem Jugu. Obsojen je bil na dosmrtno ječo. Do tega posnetka so mu oblasti zavrnile že tri prošnje za pogojni izpust. Na podlagi presunljivega pripovedovanega bluesa, ki se izteče v ječanju, so Oster in prijatelji skušali prepričati guvernerja Louisane v pomilostitev zapornika, kar se je tudi zgodilo, podobno kot pri Leadbellyju in Lomaxu desetletja prej. Vendar je moral kot pogojno kazen prestati vmesno dobo na polju belega farmarja, ki je bila podobna težaškemu delu in torturi v času suženjstva in po zapornikovem pripovedovanju hujša kot kaznilnica. Končno so ga izpustili na svobodo poleti 1964. Bluesofili so Williamsa z Juga takoj napotili naravnost na znameniti folk festival v Newportu, kjer je – negotov, boječ, sramežljiv, v novih oblačilih – nastopil pred tisočimi mladimi belimi študenti drugačnih nazorov, šeg in postav. Bluesovski pisec Stephen Calt kar zajedljivo realno opisuje ta nova srečanja črnih bluesmanov z navdušenimi mladeniči in mladenkami v kratkih krilih – pristavlja, da je Williams ob pogledu na oprave mladenk potihoma spraševal, ali se je slučajno znašel na »kurbišču«. Trk svetov na »novih krajih« bluesa je bil včasih popoln, bil je svet nesporazumov, ki pa so bili kulturno in komercialno rešljivi. Majhen bluesovski trg je dobil zagon, bil je svet majhnih neodvisnih založb zanesenjakov, klubov in festivalov, tudi potujočih revij bluesa, ki so z glasbeniki iz ZDA vred kmalu začele nastopati v Evropi in na Japonskem. Nekdanji kmetovalec, zakupnik zemlje (sharecropper) in sezonski delavec na nasipih je pri svojih petdesetih letih začel poklicno kariero bluesovskega glasbenika. Veščino, ki jo je kot občasni špilavec za denar na piknikih in plesih pilil v mladosti, ped drugo vojno, potem ko je sprva na kitari posnemal slog Blind Lemona Jeffersona in komade Peetieja Wheatstrawa, je z neizbrisnim osebnim pečatom in slogom razkazoval na ploščah in koncertih. Robert Pete Williams je umrl leta 1980. Javno je muziciral do konca sedemdesetih let.
Njegov blues je poseben. Je med najbolj impulzivnimi in improviziranimi, prosto uhaja iz ustaljenega bluesovskega obrazca, tako inštrumentalno kot vokalno in lirično. Zveni kot improvizirani blues, ki ohranja antifonalnost, gradi na klicu in odgovoru, podvajanju glasu s kitarsko melodijo, podaljševanju zasenčenega glasu z ritmično odsekanimi strunskimi potezami. Je harmonsko ohlapen, odprt in nepredvidljiv, »disonanten«, ko se, krožeč okrog tonalnega centra in ob puščanju zvena drugih odprtih strun, vrača nazaj vanj in k bluesovski kitični obliki. Igra na 6 in 12- strunsko kitaro. Slide je začel uporabljati šele na prostosti, potem ko je spoznal prijatelja Freda McDowella. Je arhaično moderen – skoraj »afriško strunarski« in hkrati poudarjeno sodoben. Ves čas oseben. Tudi komadi drugih, ki jih igra, zvenijo povsem njegovo, ni resničnega posnemanja v njih. Zgled je “Louise”, sicer pesem, ki jo je prvi v vinil vtisnil Big Bill Broonzy.
Blues, razpet med bogaboječnostjo možakarja iz konservativnega socialnega okolja, samopomilovanjem in osebnim hrepenenjem, iskanjem poti iz vrtinca nesreče in bede.
Izbor albuma Those Prison Blues prinaša pesmi, ki jih je Williams posnel v kaznilnici leta 1959 in 1960 in jih je Oster izdal na ploščah, ko je bil še v zaporu. Pozneje je Oster katalog svoje založbe prodal kalifornijski založbi Arhoolie Chrisa Strachwitza, ki je ponatisnila in dopolnjevala katalog z Williamsovimi novimi in neizdanimi posnetki in vajo ponovila po prehodu z vinila na CD. Tu je sicer nastalo precej zmede, vsaj za tiste, ki želijo verne ponatise prvotnih albumov. Kdor bo posegel po ponatisnjenem albumu Free Again iz leta 1961, izdanem za Osterjevo založbo, ko je bil Williams »pogojno svoboden«, ne bo dosti zgrešil. V pesmih je ogromno bolečine, hrepenenja po svobodi, občutja brezizhodnosti, izraženihh v petju in rezkih kitarskih udarcih.
Williamsov blues je pesem o svobodi. Na posnetkih iz kaznilnice mu od zunaj žvrgolijo ptički (na »Pardon Denied Again«).
Opomba: spet nas omejuje dostopnost albuma na YT, zato je tu le izbor posameznih komadov. Začeli pa bomo s presunljivim »Prisoner’s Talking Bluesom«, ki mu sledi nekaj komadov z Those Prison Blues.
