V okviru letošnjega festivala Neposlušno v organizaciji zavoda Sploh je potekala tudi trodnevna delavnica, ki jo je vodil mojster improvizacije na kitari John Russell. John je izreden človek, ki navdušuje s svojo preprostostjo in odprtostjo. Brez zadržkov deli svoje znanje in izkušnje ter si z veseljem vzame čas za pogovor. Po končani delavnici, med katero je poudaril pomen poslušanja, si je med odmorom do tonske vaje delavničarjev vzel čas za intervju. Za lažje poslušanje sem zaradi njegove dolžine pogovor razdelil v smiselne sklope.
foto: Tina Jenko
Pogled na današnji svet
Na tleh ob postelji v sobi za počitek v Španskih borcih, je ležala knjiga. Prijel sem jo in vprašal o čem govori. Tako se je najin pogovor začel o recikliranju starih idej, ki so nekoč že obstajale, danes se pa zdijo nove in revolucionarne. Na primer zdravljenje s pijavkami, električna vozila. In ni trajalo dolgo, ko sva prišla tudi do univerzalnega temeljnega dogodka, sveta, ki ne temelji več na dejstvih, temveč na mnenjih, do facebooka in podcasta, v katerem bo dal prostor glasbenikom. Pri tem pa priporoči še knjigo Hear Me Talkin’ to Ya.
O fanzinu Musics in o sceni okoli leta 1975
John Russell in Thurston Moore sta septembra letos v okviru založbe Ecstatic Peace Library zbrala in ponovno izdala vse izdaje fanzina Musics, ki je pomagal soustvarjati improglasbeno sceno, ki takrat še ni čisto zares obstajala, vsaj glasbeni mediji niso o njej takrat še veliko pisali.
Prva kitara in prve muske
Letos mineva 50 let od Johnovih začetkov. Začel je z bluesom in nadaljeval s progresivnim rockom. O času, ko si na radiu lahko v rednem programu slišal žanrsko raznoliko glasbo, ko si v prodajalnah s ploščami dobil tudi robne izdaje, je spregovoril iskrivo in z otroškim navdušenjem. V improvizacijo sta ga pripeljali radovednost in lestvica najljubših kitaristov Roberta Frippa, kitarista King Crimson. Robert je na peto mesto umestil Dereka Baileya, za katerega je skupaj s Sonnyem Sharrockom rekel, da premikata meje igranja kitare naprej.
O Derreku Baileyu in učenju igranja kitare
John zagovarja učenje igranja kitare s poskušanjem, po posluhu in znotraj konteksta zgodovinskega razvoja igranja kitare. Kot sam pravi, so ure posvečene posnemanju boljše kot učenje točnih prijemov, po sistemu kvadratnih polj akordov. Svojim učencem predstavi kitarista kot sta Eddie Lang in George Van Eps. Kaj ali kako igrati, ko se začne improvizacija?
Prvi nastopi, organizacija koncertov in vprašanje elitizma v glasbi
John je še vedno aktiven član scene in zaveda se, da je v življenju ne moreš samo jemati, ampak tudi dajati. Zato že od vsega začetka tudi organizira koncerte, danes v okviru Mopomoso. Med pripovedovanjem se spomni, kako je na enem izmed svojih prvih organizacijskih podvigov spoznal Braneta Rončela. Spregovoril pa je tudi o glasbenem elitizmu.
Umetnikova dolžnost
Iskrenost je ena izmed umetnikovih najosnovnejših dolžnosti, pa naj gre za komponirano ali improvizirano glasbo. Kljub vsej iskrenosti pa skladatelj še vedno lažje plača svoje račune. Kljub vsemu pa tudi improvizirani albumi ustvarjajo prihodke, tudi zato je z irskim pianistom Paulom G. Smythom ustanovil založbo Weekertoft. Čeprav ne gre pričakovati, da bo odtega dobil tista dva kovčka denarja, o katerih govori na začetku intervjuja.
Kdaj je improvizacija dobra
Improvizacija nima jasno začrtanih okvirjev, zato me je zanimalo, kaj je za Johna dobra improvizacija. Prav tako pa tudi, kaj občuti, ko se izgubi v igranju kitare.
Improvizacija kot politična ureditev
Debato sva zaključila z o prihodnosti sveta. Med pogovorom John omeni tudi TV serijo Night manager, ki ponazarja slabo našega časa. Kljub temu pa ohranja upanje in poudari pomembnost posameznika, ki si prizadeva k boljšemu jutri v svojem mikrokoznosu.
Poslušanje za radovedne
- John Russell solo nastop
- koncert ob 60. rojstnem dnevu John Russella
- pogovor Johna Russella in Thurstona Moora ob izidu zbirke fanzinov Musics:
- koncert Satoko Fujii / Natsuki Tamura / John Russell Tria
- koncert Johna Butcherja, Dominica Lasha in John Russella
