Zala Kravos – ZALA Piano

 

Zala Kravos je verjetno ime, ki je pri nas neznano večini poslušalcev klasične glasbe. Pianistka, ki je poleti 2018 dopolnila komaj 16 let, je v Sloveniji živela le dobri dve leti, zdaj pa že več kot desetletje živi v Luksemburgu. Z glasbo se je pričela intenzivno spoznavati že kot nekajletno dekletce in po slišanem lahko suvereno zapišem, da gre za občudovanja vredno glasbenico, ki pa ima najsvetlejša in najbolj uspešna leta gotovo še pred seboj. Štiri leta je študirala tudi pri legendarni portugalski pianistki Marii João Pires, ki jo je (po lastnih besedah) med urami večkrat spravila v jok, a ji naposled po enem od pomembnih izpitov čestitala in ji dejala, da jo je njena interpretacija Brahmsove Balade št. 1 v d-molu, op. 10 ‘Edward’ prav tako pripravila do solz.

Pri pojavu in razvoju takoimenovanih virtuoznih otrok ali child prodigies pa je v splošnem vendarle potrebna tudi zdrava mera previdnosti; bili smo namreč že priča tudi bolj razvpitim primerom, ko so desetletja pozneje tedaj že svetovno znani in uveljavljeni glasbeniki razkrili resnico o svojem otroštvu – ali bolje rečeno neotroštvu – ki so ga zavoljo neskončnih količin energije in časa, posvečenega razvoju svojega talenta in potenciala, pravzaprav popolnoma zamudili in s tem za vedno izgubili marsikaj neprecenljivega in nenadomestljivega. Britanski violončelist Steven Isserlis, ki je Ljubljano obiskal marca 2018, je nekoč tvitnil zelo realno razmišljanje: “Obstaja veliko čudovitih 11- in 12-letnih violinistov. Človek pa se vpraša, kakšen bo njihov razvoj, če bodo pretirano izpostavljeni in kako bo z njimi pri 18 letih, ko bodo ostali dosegli isti tehnični nivo. V naslednjih letih bi jim morali dovoliti, da najdejo svoje lastne, resnične glasove.” Isserlisovo razmišljanje seveda ne velja samo za violiniste, temveč ga lahko apliciramo na vse (otroške) glasbenike in umetnike na splošno. (Pričujoča glasbenica me v tem smislu ne skrbi, zapisani diskurz pa je v tem ponorelem času in svetu še kako na mestu, sploh ko se starši takšnega otroka odločijo, da bodo z njegovo “pomočjo” na ta način kompenzirali svoje lastne otroške/mladostne neizživete sanje in/ali zamujene priložnosti.)

Pianizem Zale Kravos v ničemer znatno, slišno ali očitno ne zaostaja za tistim, kar znajo in zmorejo prikazati njeni starejši kolegi. Mestoma bi kazalo dodati nekaj več rubata in akordično razkošje v kombinaciji z arpeggii odmerjati bolj premišljeno, a priznati je treba, da smo tu na zelo tankem ledu med objektivnim in subjektivnim in da se bo izraz še zelo mlade umetnice skozi leta seveda še obrusil in prilagajal spreminjajočim se danostim in patosom, ki so mnogo preštevilni, da bi jih na tem mestu mogli ali sploh hoteli naštevati (pomislimo na primer samo na kot noč in dan različna Gouldova posnetka Bachovih Goldberg variacij iz let 1955 in 1981). Sama Kravosova v knjižici CD-ja zapiše: “Odrasle ljudi okrog mene je pogosto presenečalo, kako močno sem čutila to glasbo, ki jo le redko – če sploh kdaj – izvajajo otroci. […] Spominjam se, kako mi je pred leti en od klavirskih učiteljev dejal, da je bilo moje igranje … no, preveč odraslo in da bi morala igrati bolj kot otrok. To me je osupnilo, saj sem bila še majhna in igrala sem pač, kot sem si predstavljala in čutila, da je treba glasbo izvajati.”

Za program svoje prve studijske plošče je Kravosova izbrala in v treh dneh junija 2017 posnela skladbe treh vélikih klavirskih skladateljev, mimo katerih pač ne more noben pianist: Brahmsa, Liszta in Chopina. Otvoritvena skladba je že omenjena Brahmsova Balada, ki ima za pianistko vsekakor poseben pomen in si je zaradi tega nemara tudi zaslužila prvo mesto, sledijo pa ji še preostale tri balade iz op. 10 (D-dur, h-mol, H-dur). Sledi Lisztova Balada št. 2 v h-molu, S. 171, pravi pianistični tour de force, ob dolžini 14 minut pa verjetno tudi strateško umeščena v sredino sporeda plošče. Pravzaprav gre za enostavčno simfonično pesnitev za klavir, ki programsko temelji na strašljivi gotski baladi Lenora – Prešernova prepesnitev je pohvalno omenjena tudi v spremnem besedilu.

Sledijo štiri Chopinove skladbe: trije Impromptuji (št. 1 v As-duru, op. 29, št. 2 v Fis-duru, op. 36 in št. 3 v Ges-duru, op. 51) ter Fantazija-impromptu v cis-molu, op. 66, poleg Brahmsove 3. balade in Chopinovega 1. impromptuja povprečnemu poslušalcu na posluh daleč najbolj znana skladba, ki je tu odigrana s še posebnim žarom in zanosom in je močno zamajala moje dosihmal najljubše izvedbe izpod prstov Kissina, Trifonova in Rubinsteina. Če smem pripomniti, me je Kravosova s svojimi interpretacijami Chopina v splošnem še posebej prepričala.

Ploščo sklene še ena skladba bolj osebne narave – Crystal Dream, op. 144 luksemburške skladateljice in pianistke Albene Petrovic-Vratchanske. Skladba s svojim timbrom, kontrastnostjo in zanimivo ritmiko ob pomoči domišljene izvedbe prepriča kljub odsotnosti konkretne tematsko-melodične ideje in je pisana za preparirano glasbilo; med kontra- in veliko oktavo koncertnega klavirja je med izvajanjem namreč nameščena ogrlica, ki tonom v omenjenem obsegu dodaja brenčeč kovinski zven. Skladateljica je “zelo osebno, pedagoško motivirano delo” napisala posebej za Kravosovo. Dodatna teatralnost je menda dosežena še z dramatičnimi gestami obeh rok, ki jih predpisuje part, kar pa v polnosti seveda učinkuje zgolj pri izvedbi skladbe, ki jo je možno tudi videti.

Sama CD plošča je izšla kot hibridni Super Audio CD (SACD), ki na ustrezno opremljenih avdio sistemih omogoča poslušanje v visokokakovostnem 5.1 multikanalnem surround zvoku (poslušati jo je sicer seveda mogoče s katerimkoli CD predvajalnikom). Priložena je precej obsežna knjižica, ki v treh jezikih – angleškem, nemškem in, zanimivo, kitajskem – poslušalcu izčrpno ne predstavi zgolj umetnice, pač pa tudi ozadje nastanka posnetih skladb in zgovorni nagovor same Kravosove. Gre torej za izrazito avdiofilsko izdajo, ki je brez sence dvoma – in prav je tako – namenjena predvsem resničnim sladokuscem in ljubiteljem klasične in klavirske glasbe. Ustvarjalka bo seveda vesela, če si jo bo zavrtel kdorkoli, a je vendarle jasno – nenazadnje o tem priča tudi programski izbor – kdo je res najožja ciljna publika plošče. Tudi sama (post)produkcija je brezhibna in zvok klavirja – Steinwayjev D-274, kakopak – posnet, zajet in predstavljen odlično ter brez enega samega tehnično šibkega trenutka.

Če sem uvodoma zapisal, da Zale Kravos marsikdo (še) ne pozna, naj v ogled in posluh priporočim njen YouTube kanal in sklenem z upanjem, da se bo to sčasoma spremenilo ter da bo Kravosova ob sicer mednarodno zelo zasedenem in polnem urniku (v letu 2019 npr. Washington in München ter turneja po Kitajski) našla čas in priložnost za kakšen odmevnejši nastop tudi v domovini, morda na celovečernem solističnem recitalu ali pa ob boku katerega od naših profesionalnih simfoničnih orkestrov. Z zanimanjem pričakujemo tudi njene prihodnje studijske posnetke; ker je recenzija nastajala ravno v prazničnem decembru, ko so pobožne želje deležne manj mrščenja in dvignjenih obrvi, naj pristavim svoj lonček in – od pričujoče plošče navdahnjeno! – zapišem, da bi me osebno razveselilo predvsem še več Chopina (Nokturni, Preludiji), za Bacha, Beethovna in celo kakega Skrjabina pa bo že še čas.

Share