Orkester CREA

Orkester CREA na festivalu Imago Sloveniae; Cerkev sv. Jakoba, Ljubljana, 8. julij 2019

foto: Sophie Kalker

Že več kot tri desetletja v Sloveniji poteka vsakoletni festival Imago Sloveniae (IS) – Podoba Slovenije. Festivalske prireditve ponujajo koncertne večere (večinoma) klasične glasbe in jazza in pohvalno ne potekajo samo v Ljubljani, ampak v letošnji izdaji festivala tudi na primer v Kopru, Metliki, na Ptuju in celo v Zagrebu. Festival prirejata istoimenska ustanova in Staroljubljanski zavod za kulturo z direktorjem IS in vodjo projekta Janošem Kernom na čelu, njegov “osrednji skupni letošnji poudarek pa je prepletanje tradicije in sodobnosti”. Še posebej hvalevredno dejstvo je, da so so vse festivalske prireditve za obiskovalce brezplačne, je pa na prizoriščih vselej omogočena možnost simbolične zahvale v obliki prostovoljnih prispevkov za izvedbo programa. V današnjem času, kakršen pač je in zeitgeistu, ki ga preveva, je takšna simbolika, ki vsem kulture željnim obiskovalcem omogoča njeno brezplačno uživanje, še kako pomembna in dragocena, za kar se prej omenjeni Kern v uvodnem nagovoru letošnje festivalske knjižice zahvaljuje “številnim pokroviteljem, med katerimi je potrebno posebej izpostaviti Mestno občino Ljubljana, ter velikemu entuziazmu vseh sodelavcev Imaga Sloveniae”. Celotni ekipi tudi podpisani izrekam pohvalo in jim tudi v prihodnje želim vsaj tako uspešno delovanje, kot do sedaj.

En od mnogih koncertnih večerov v sklopu letošnje, že 31. izdaje IS se je na drugi julijski ponedeljek zgodil v ljubljanski cerkvi sv. Jakoba, ki stoji lučaj od Akademije za glasbo; pričujoča simbolika ima nemara večji pomen, kot bi ji ga pripisali sicer, saj je v omenjeni cerkvi pogosto moč prisluhniti takšnim in drugačnim glasbenim dogodkom. Tokrat je v njej koncertiral nizozemski Orkester CREA (izvirno CREA Orkest), ki, če povzamem po koncertnem lističu, že kakšnih 30 let deluje v sklopu istoimenske kulturne organizacije na Univerzi v Amsterdamu in združuje študente glasbe, ljubiteljske instrumentaliste in poklicne glasbenike, njegov cilj pa je povezovanje visoke umetniške ravni z odprtostjo in dostopnostjo (v slovenskem prostoru bi tako orkester lahko precej neposredno primerjali na primer s Simfoničnim orkestrom Cantabile, ki je prav tako že koncertiral v sklopu IS). Dirigent orkestra Bas Pollard je izvirno študiral rog in kot hornist nastopal celo s znamenitim Kraljevim orkestrom Concertgebouw, z orkestrom pa sodeluje že vsa tri desetletja. Ljubljanski koncert se je zgodil v sklopu nekajdnevne jubilejne evropske koncertne turneje, na kateri je imel orkester dan po ljubljanskem z istim sporedom koncert še na Hrvaškem in čez dva dni še dva koncerta na Madžarskem.

Orkester je za uvodno skladbo turnejskih koncertov prikladno in smiselno izbral simfonično pesnitev Savel in David, op. 24 domačega – nizozemskega, a v svetovnem merilu precej obskurnega neznanega skladatelja Johana Wagenaarja, ki je ustvarjal predvsem na prelomu 19. v 20. stoletje, umrl leta 1941 in ni vključen niti v Gramophonov niti Oxfordov vademekum skladateljev in njihovih del (oba omenjena kompendija sta sicer precej obsežna in izčrpna). V skladbi gre seveda za uglasbitev svetopisemske parabole o kralju Savlu in Davidu (ki je kajpada ubil Goljata, Savel pa je pozneje hotel ubiti Davida, čeprav ga je bil poprej sam postavil za poveljnika izraelske vojske). Zanimiva glasbena pripoved, ki je s svojo vsebino idealna podlaga za nastanek simfonične pesnitve, se je začela z impresivnim zvokom orkestra, homogenimi tutti, z – zelo pomembno! – lepimi piani in z dobro intonacijo. Slišali smo razkošno solo kadenco harfe, ki jo je skladatelj nedvomno vključil prav zato, ker tudi pričujoča svetopisemska zgodba pripoveduje o tem, kako lepo je znal David igrati harfo. Celotno predstavo je pokvarila samo razmazana zvočna slika šentjakobske cerkve vselej, ko je dinamika presegla mf oz. srednjo, zmerno glasnost. Na to vnebovpijočo akustično anomalijo se dirigent ni odzival, čeprav sta ga sicer zaznamovali znatna sugestivnost in vehemenca, po drugi strani pa ob dejstvu belih usnjenih rokavic, ki jih je nosil in so bile delno celo brez prstov, nekakšna bizarna komičnost (tovrstne prakse v več kot 20-letni redni praksi tako lastnega koncertiranja kot tudi poslušanja zdaj že neštetih koncertov nisem zaznal še pri nobenem dirigentu).

V intimnih Štirih zadnjih pesmih za sopran in orkester, op. post. Richarda Straussa je orkester kar zasenčila (občasno tudi dinamično) solistka Helena Koonings. Še posebej doživeto je interpretirala prvi in zadnji stavek, Pomlad in V večerni zarji, v orkestru pa se je na koncu vmesnih dveh stavkov začutilo nekaj negotovosti. Kak dodaten spodrsljaj se je še pripetil v tretjem stavku, a ob dejstvu, da ne gre za poklicni orkester, glasbenikov vendarle ne gre soditi prestrogo oziroma z istimi vatli kot premnoge njihove profesionalne kolege, o koncertih katerih sicer načeloma pišem. Zaključek skladbe je res tipično straussovski in se da v njem zaslišati tudi daljni odmev skladateljeve Alpske simfonije.

Po kratkem odmoru pa je napočil čas še za orkestrov veliki met turneje – izvedbo Beethovnove znamenite “apoteoze plesa”, priljubljene Simfonije št. 7 v A-duru, op. 92; spomnimo se ob tej priložnosti na pred dobrimi tremi leti umrlega Nikolausa Harnoncourta, ki je ob neki priložnosti o lastnem izvajanju Beethovna dejal, da se njegove simfonije vselej trudi dirigirati tako, kot da gre za njihove krstne izvedbe, kar je slavnemu dirigentu, pa tudi “njegovim” orkestrašem in poslušalcem seveda vedno znova odpiralo poti do povsem novih doživljajskih in interpretacijskih širjav (v izjemno zanimivo branje na tem mestu toplo priporočam Harnoncourtovo knjigo Toni so vzvišene besede – Pogovori o romantični glasbi, založba Modrijan, Ljubljana 2012).

Če je že bilo od začetka dokaj nejasno, kakšno izvedbo tako ambiciozno zastavljene končne skladbe lahko pričakujemo od neprofesionalnega orkestra, pa je bilo vsaj pričakovanje vendarle optimistično naravnano. A žal je bil že v začetnem akordu simfonije orkester glede na že prej opisano akustično situacijo v cerkvi za vsaj eno, še raje pa dve dinamični stopnji preglasen, posebej neprijetno so izstopale trobente. Uvodni Poco sostenuto je bil sicer povprečen, po precej gladkem prehodu v šestosminski Vivace, ki sta ga pokvarila razglašeni flavta in oboa, pa se je kakršenkoli detajl popolnoma izgubil v gmoti nagrmadenega kotaljenja grmečega zvoka, isto se je zgodilo tudi v repeticiji. Znatno bi pri vsem skupaj pomagalo že, če bi timpanistka za igranje izbrala najtrše možne palice, ob vsem slišanem pa me je že v prvem stavku začelo mučiti nelagodje, čemu bomo priča šele v dionizičnem zadnjem.

Najslavnejši stavek simfonije še vedno ostaja drugi, Allegretto. Godala so bila v uvodu precej razglašena, še najbolj en od violončel, ki pa je seveda kot zakleto igral najglasneje, da je bilo vse skupaj že na meji neokusnosti (tudi opazne dirigentove intervencije ni bilo). V tretjem stavku je zaradi bistveno preglasnega igranja že postala problematična in nestabilna tudi skupna igra, še najuspešnejši so bili vmesni počasni deli (Assai meno presto), v katerih je bil zaradi počasnega tempa in dolgih not vzdržen celo tutti fortissimo. Izvedbo simfonije je do konca dotolklo prav dejstvo, da se je ravno v skladbi, v kateri naj bi po besedah R. Straussa ples doživel svojo apoteozo, izgubilo med 75 in 90 % vse ritmike in artikulacije. Strahovi iz prvega stavka so se kajpada večkratno uresničili in tako se je zgodilo – ne prvič in ne zadnjič – da je ravno najbolj pričakovana skladba, ki naj bi prinesla vrhunec večera, najbolj razočarala. Sicer soliden orkester sta v Ljubljani odnesli predvsem popuščajoča intonacija, ki je prinesla na trenutke že prav osnovnošolsko fušanje, in nepripravljenost adaptacije na zatečene akustične razmere sicer resda nehvaležnega prizorišča. Pollard je tu pač pogrnil na celi črti, kar je morda začutil celo sam Beethoven, saj se je nad Ljubljano prav v minutah, ko je šel koncert proti koncu, razbesnelo silno poletno neurje.

Nazadnje, a nikakor najmanj pomembno pa je treba zapisati še naslednje: za dodatek je orkester izjemno prijetno presenetil z a cappella izvedbo Mozartovega moteta Ave verum corpus, K. 618, kar je bila še zadnja potrditev tega večera, kako neizmerno primernejša je šentjakobska cerkev za koncerte zborovske, vokalne in komorne glasbe kot pa takšne, ki jo z njenimi neizbežnimi dinamičnimi prvinami izvaja polna zasedba velikega simfoničnega orkestra.

Share