Filharmonični orkester iz Osla

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 18. oktober 2019

foto: CF_Wesenberg

Nova sezona Zlatega abonmaja, ki ga prireja Cankarjev dom, se je letos začela precej pozno, šele v drugi polovici oktobra, ko so siceršnje koncertne sezone po svetu že dobro v teku. A nič zato, saj je v primeru Zlatega (in mimogrede tudi Srebrnega) abonmaja terminska organizacija odvisna predvsem, če že ne izključno od gostujočih umetnikov, ki svoje abonmajske koncerte v Ljubljani več ali manj odigrajo kot enega od mnogih koncertov v sklopu takšnih ali drugačnih, večinoma pa seveda evropskih turnej.

Tako je bilo tudi v primeru koncerta norveškega Filharmoničnega orkestra iz Osla, ki je v Cankarjevem domu kot prvi v letošnjem Zlatem abonmaju nastopil v sklopu evropske turneje; ta ga je med drugim popeljala tudi v Köln, Amsterdam, Hamburg in Dunaj. Orkester od leta 2013 vodi rusko-angleški dirigent Vasilij Petrenko, kljub mladosti že fenomenalen interpret predvsem ruske simfonike, ki je obenem tudi šef dirigent Kraljevega filharmoničnega orkestra iz Liverpoola, za katerega revolucionarni preporod je lastnoročno in znamenito poskrbel v zadnjih 13 letih. Koncert v Ljubljani sem zato pričakoval z velikim zanimanjem – priznam sicer, da predvsem zaradi dirigenta, čigar določeni posnetki so mi zelo ljubi, vsekakor pa tudi orkestra, o katerem je moč slišati in brati same vzpodbudne besede.

Kot je to za Zlati abonma običajno, je bila Gallusova dvorana polna, vključno z vrstami dodatnih sedežev pred odrom, na abonmajskih koncertih pa je še vedno zanimivo – včasih že kar bizarno – opazovati, kako imata Zlati abonma in z njim klasična glasba na splošno kljub mnogim poskusom njene demistifikacije pri nas še vedno močan pridih elitizma in nekakšnega statusnega simbola, kar je jasno razvidno predvsem iz obnašanja in odnosa večine poslušalcev. V koncertnih listih Zlatega abonmaja koncertni mojstri gostujočih orkestrov žal še vedno niso navedeni, na tokratnem koncertu pa je bila v tej vlogi norveška violinistka Elise Båtnes, ki je kot zanimivost v vlogi solistke s taistim orkestrom prvič nastopila pri svojih desetih letih, ob koncu srednje šole pa kot substitutka z njim igrala na povsem zadnjem pultu drugih violin.

Kot uvodno skladbo koncertov evropske turneje je orkester izvajal Don Juana, priljubljeno simfonično pesnitev (op. 20) Richarda Straussa, ki je za poslušanje čudovita, za izvajanje pa zahtevna in se zato njeni parti redno pojavljajo na avdicijskih sporedih profesionalnih simfoničnih orkestrov. Norveški orkester je že v razgibanem uvodu prikazal izjemno raven kakovosti in muziciranja. Prvi vtis je zapustil spoznanje o bogatih in mehkih godalih ter zelo galantnih tolkalih z izvrstnim timpanistom. Čudovito je bil v osrednjem delu odigran na žametno godalno preprogo položen solo oboe, ki predstavlja Don Juana z ljubimko. V maestoznih straussovskih tuttih so bila pihala in trobila skupaj občasno le preglasna za godala, vstopi – tako posamezni, kot skupni – pa so bili zelo precizni, o čemer lahko pri domačih poklicnih orkestrih v pretežni meri samo sanjamo, a kot zakleto prav zadnja dva akorda skladbe nista bila čisto skupaj.

Kajpada je moral, kot je seveda tudi prav, norveški orkester na gostovanju odigrati tudi vsaj eno skladbo domačega skladatelja; tokrat je bil to Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 16 Edvarda Griega, orkestru pa se je pridružil prav tako norveški pianist Leif Ove Andsnes, še posebej (pri)znan prav po izvedbah Griegovih skladb. Solistična skladba je minila v pravzaprav popolni simbiozi med dirigentom, orkestrom in solistom, sploh reprezentativen je bil uvodni sonatni stavek s solistovo kadenco. Andsnes se ne boji biti (tudi grmeče) glasen, a tudi pri ekstremni dinamiki ne izgubi muzikalnosti, ki ga dejansko definira, čeprav jo včasih dozira za kanček pretirano, zato se mi je zdelo, da se je v počasnem stavku počutil manj domačega, se je pa zato v zadnjem melodičnim linijam posvečal z vso strastjo. Seveda gre za izjemnega, a po svoje intrigantnega pianista, ki bi ga bilo zelo zanimivo slišati tudi na solističnem recitalu. Konec Griegove skladbe izzveni velikopotezno kot konec kakšne simfonije – no, pravzaprav je zelo znamenit tudi njen začetek, glede na njene podobnosti s Schumannovim koncertom, ki si ga je Grieg vzel za zgled, pa je Andsnes za dodatek premišljeno izbral Schumannovo klavirsko romanco.

Po tako odličnem prvem delu koncerta sem zato še s toliko večjim vznemirjenjem pričakoval izvedbo Šostakovičeve Simfonije št. 10 v e-molu, op. 93, kajti moj brez dvoma najljubši Petrenkov posnetek je prav Šostakovičeva 5. simfonija, ki jo je dirigent leta 2008 posnel z liverpoolskim orkestrom in je zavoljo fenomenalne interpretacije in izvedbe (sicer v sklopu za založbo Naxos posnetega kompletnega cikla Šostakovičevih simfonij) zelo hitro postala en referenčnih posnetkov te skladateljeve nesmrtne mojstrovine, ki ga lahko postavimo ob bok na primer Jansonsove ali Bernsteinove verzije. Petrenko, ki si bo očeh strokovne javnosti sčasoma verjetno za interpretacije Šostakoviča pridobil podoben sloves, kot ga ima dandanes Mravinski za Čajkovskega, spada v redko kategorijo dirigentov, ki jih odlikuje izjemen, po strogem bistvu pravzaprav kontradiktoren preplet neizprosne brezkompromisnosti in fenomenalne muzikalnosti, prepletene z interpretativno globino in svežino. Zanimivo je le, da nobene skladbe – vsaj na ljubljanskem koncertu je bilo tako – ne dirigira na pamet, niti Šostakoviča.

V orkestru se je, kot je med turnejami dokaj običajno, nekaj ključnih glasbenikov zamenjalo (na primer timpanist, prva flavta in prvi rog), v avditoriju pa je žal sedelo tudi nekaj motečih kašljajočih in kihajočih posameznikov, ki žal (vzorec se seveda ponavlja iz leta v leto) ne znajo presoditi, kdaj bi bilo bolje ostati doma v primeru težav, ki so seveda povsem človeške, so pa za ostale poslušalce in nastopajoče zelo moteče. Gradacija v prvem stavku Desete je v kompozicijskem smislu seveda zelo šostakovičevska in hipoma spomni na isti stavek njegove 5. simfonije, Petrenko pa jo je skupaj z orkestrom izpeljal do popolnosti. Čudovita dinamična disciplina orkestra je (kot na primer med solom klarineta) postala že zaradi prvega dela koncerta kar nekako samoumevna, a je seveda vse prej kot to in jo je treba posebej pozitivno izpostaviti. Kljub vsemu se je zgodil tudi slab vstop pihal, konec stavka pa je najprej s solom dveh in naposled enega piccola jemal sapo.

V drugem stavku je dirigent spet v popolnosti izkoristil šokanten kontrast in kruto neprizanesljivost stavka, tretji pa se je mojstrsko in za marsikoga neopazno prelil v zadnjega, kjer so bila v delikatnem uvodu na preizkusu pihala, a so se vsi solisti brez izjeme odlično odrezali. Zadnji stavek je bil sicer izveden brez pripomb in ga je okronal fascinanten finale, o Petrenkovem Šostakoviču pa je res težko pisati kakorkoli drugače, kot v superlativih. Zato upam, da nas v prihodnjih sezonah kljub morda precej majhni verjetnosti vendarle kmalu spet obišče, saj bi bilo v živo nadvse zanimivo slišati tudi  njegovo interpretacijo katere od lihih Šostakovičevih simfonij, kot so na primer 3., 5., 7., 11. in 15.

Share