Že dolgo mi po glavi roji ideja o zapiskih dogodivščin jahača plošč. V več kot tridesetih letih te resne zabave se je nabralo anekdot, pripetljajev, opažanj in ugotovitev o podajanju in sprejemanju glasbe, o njenem uživanju, doživljanju, dojemanju in poslušanju. Tudi ob zadnjem jahanju, v četrtek, 16. januarja 2020, pred in po koncertu Gorana Trajkoskega v Gali hali na Metelkovi v Ljubljani, se je zgodilo nekaj, kar mi bo ostalo v spominu. Pravzaprav je sodu izbilo dno in me izzvalo, da končno javno objavim prvi zapisek jahača plošč.
Proti koncu večera, ko je bila Gala hala tako rekoč prazna, sem v svoj set naključno izbranih in rutinirano zavrtenih komadov vključil komad Nikota Novaka z druge plošče, 2nd, ki jo najdemo na USB ključu njegove lanske izdaje 1, 2, 3,… 4. Komad She Radiates Danger je strupen in nalezljiv, v najboljšem duhu Young Gods, dobro produkcijsko podprt in zvočno zamaščen, tiste sorte, ko težko potlačiš željo zvedeti, kaj za vraga je to, kdo ga igra. In komaj se je komad razvil, je bil pri meni izvedbenik večera v Gali, Brgs, ki me je povprašal, kaj poslušamo. Nikota, Nikota Novaka! A to je to, kar Luka Z tako hvali na Facebooku. Za njim se je pojavil še mojster luči DK, ki tudi ni skrival zanimanja, kdo nam igra. Takrat sem dojel, da bo najbolje zaključek večera prepustiti kar Nikotu Novaku. Ko sem stopal proti robu odra, s katerega sem hotel sestopiti, je pod njim stalo dekle: Hej, kaj poslušamo? Nikota Novaka! Kako? Niko Novak! Kaj, a to je naš? Ja, lani je izdal knjigo s tremi albumi. Kdo je to, je pristopal k odru mladenič z mobilnikom v roki, kako praviš? Niko Novak! Njegovo muziko dobite v galeriji ŠKUC, na USB ključu je objavil tri albume, ključ pa je privezan na knjigo z objavljeno poezijo s komadi s plat. Kje? V galeriji ŠKUC na Starem trgu jo imajo. Neverjetno, in praviš, da je to naš? Oba sta si vtipkala NIKO NOVAK v mobilnik in nekaj časa postala ob šanku z velikimi ušesi, dokler ju varnostnik ni naprosil, da zapustita Galo halo. Medtem sva z mojstrom zvoka Janijem debatirala o tej muziki, ki jo je Niko posnel v Londonu pri Jimu Jonesu. Ko se je do konca odvrtela polovica 2nd in še cela 3rd, sem se odpravil do mešalne mize s CD predvajalnikoma pospravit plošče. Dobili smo svojega Johnnya Casha, je med urejanjem klubskih zadev navdušeno komentiral Jaka.
Rolanje muzike v klubih in barih že od nekdaj jemljem kot pomemben kanal za širjenje dobrih komadov, dobrih bendov in izvajalcev. O tem se bom raz/pisal v prihodnjih zapisih jahača plošč, tisto, kar pa me je predramilo iz sanjanja, da bi te dogodivščine materializiral v zapiske, pa je to, da sem bil zaradi zgoraj opisanega dogajanja v Gali hali ob poslušanju Nikotovih songov presunjen, da jih od tistih parih ušes nihče ni poznal, še ni slišal; kako ne poznamo marsikaterega avtorja, naj si bo domačega, sosednjega ali oddaljenega. Ne glede na spoštljiv in zelo naklonjen, skoraj kulten status Nikota Novaka med delom domačega poslušalstva, kar se je nazadnje okusilo na razprodanem septembrskem nastopu v Pinelini dnevni sobi, kjer sem sam tudi kupil njegovo izdajo, se o njegovi prvi solo izdaji ne da zaslediti skoraj ničesar. V aktualnem primeru nekdanjega frontmana Dicky B. Hardy in Kiks ter člana tandema Incurabili je morda za te naše čase zoprno to, da njegovih posnetkov ne najdemo na spletu, da nima FB ali Bandcamp profila, da ne skrbi za promocijo, da ne deli recenzentskih izvodov, da kot skriti biser živi na transverzali med Ljubljano in Berlinom. Seveda se lahko zmrdujemo nad njegovo ošabnostjo, vendar!
Vtipkajmo v google: »Niko Novak 1, 2, 3… 4« in zadetek je porazen. Škuc, ki je uradno objavil poezijo v knjigi in na USB ključu 1, 2, 3,… 4, jo je končno po novem letu ponudil v svoji spletni trgovini. Ne da bi se hvalil, ampak doslej sem to izdajo, ki trga gate, samo jaz recenziral, za Odzven in dlje kot je dan od objave, bolj se mi kopičijo misli, česa vse nisem oziroma kaj vse bi lahko še napisal o teh treh albumih, posnetih med 2016 in 2018 v Londonu. Še bolj me mori, da ga niti na Radiu Študent niso povohali (ali se motim, sem kaj spregledal in preslišal), četudi je bil njegov dolgoletni sodelavec in nenazadnje redni glasbeni znanec. Mladina: nič. Delo: nič. MMC: nič. Dnevnik: nič. Večer: nič. Val 202 ga ni ujel. Te trojne izdaje nisem našel v nobenem pregledu, izboru in inventuri lanskega leta pri nas. Mimo takšne izdaje se preprosto ne more iti mimo. Halo, ljudje, kaj je narobe z nami?!
Niko Novak, sedi, pet, in špilaj! Ostali, na popravca!
