John Williams in Dunajski filharmoniki

Zlata dvorana koncertne hiše Musikverein, Dunaj, 18. januar 2020

Če so sanje vsakega klasičnega glasbenika in dirigenta, da bi vsaj enkrat v življenju stal na odru znamenite Zlate dvorane dunajskega Musikvereina, sanje vsakega ljubitelja klasične glasbe, da bi v tej dvorani lahko poslušal vsaj en koncert v življenju in sanje vsakega ljubitelja filmske glasbe, da bi vsaj enkrat v življenju v živo videl in slišal dirigirati nemara največjega filmskega skladatelja vseh časov Johna Williamsa, potem so se približno 3.600 srečnežem na dveh koncertih, enem 18. in enem 19. januarja, uresničile vse želje obenem. Po čakanju, dolgem skoraj poldrugo leto je namreč na Dunaj vendarle pripotoval John Williams in na dveh koncertih, sobotnem in nedeljskem, dirigiral ravno tako znamenitim Dunajskim filharmonikom; skupaj so odigrali koncert izključno Williamsove filmske glasbe.

Koncerta bi se sicer morala zgoditi že v začetku novembra 2018. Williams je tedaj dejansko že pripotoval v London, kjer naj bi z Londonskim simfoničnim orkestrom, s katerim je posnel cel kup svojih najbolj kultnih soundtrackov (omenimo samo šest delov Vojne zvezd, 1977–2005 in prvega Supermana, 1978) izvedel podoben koncert, nato pa za koncerta z Dunajskimi filharmoniki odpotoval še v avstrijsko prestolnico. Vendar pa mu je načrte žal prekrižal resnejši zdravstveni zaplet, zaradi katerega je v eni od londonskih bolnišnic preživel nekaj dni in se nato nemudoma vrnil v domači Los Angeles. Londonski koncert so potem sicer izpeljali z istim orkestrom in v isti dvorani (Royal Albert Hall), vendar z drugim dirigentom, oba dunajska pa sta bila odpovedana in kupcem vstopnic vrnjen denar. Žalost in razočaranje zvestih oboževalcev in navdušencev nad filmsko glasbo sta bila takrat neizmerna in ko je od tedaj minilo že slabo leto, ponovne izpeljave koncertov pa ni bilo na vidiku, je marsikdo že izgubil upanje, da mu bo Williamsa dano (še kdaj) doživeti v živo.

A prav toliko, kot prej omenjenega razočaranja je bilo brez sence dvoma tudi iskrenega veselja in olajšanja, ko je z Dunaja sredi lanskega oktobra vendarle prispela vest, da se je Williams vendarle odločil priti na Dunaj in odpovedana koncerta izpeljati. To vsekakor priča tudi o skladateljevi veliki želji, da koncert svoje filmske glasbe izpelje s tem edinstvenim orkestrom, ki ga svetovna glasbena kritika redno uvršča med najboljših pet ali celo najboljše tri simfonične orkestre na svetu, običajno skupaj z Berlinskimi filharmoniki in z nizozemskim Kraljevim orkestrom Concertgebouw. No, želja po sodelovanju je vsekakor morala obstajati tudi na strani Dunajskih filharmonikov, saj je sicer še vedno zelo tradiciji predani orkester, ki ženske glasbenice v svoje vrste sprejema šele od leta 1997, Williamsovo glasbo prvič izvajal šele leta 2010, kar je verjetno zaznamovalo tudi sploh prvo priložnost v skoraj 180-letni zgodovini orkestra, ob kateri je namesto klasične izvajal izvirno filmsko glasbo. Izvedbe odlomkov iz glasbe za filme iz sage Vojna zvezd, ki jih je orkester izvedel pred desetimi leti v okviru vsakoletnega poletnega koncerta na vrtovih palače Schönbrunn, so tedaj naletele na zelo topel odziv ne samo pri publiki, pač pa bojda tudi pri samih glasbenikih in sklepati je, da je bilo ravno takrat zasejano prvo seme, ki je po desetletju vendarle obrodilo sadove, kot smo jim bili lahko priča na pričujočih dveh koncertih. Kako veliko je bilo pričakovanje, sploh po omenjeni odpovedi, pa priča tudi dejstvo, da so bil vse vstopnice za oba koncerta razprodane v nekaj minutah po tistem, ko so jih sprostili v spletno prodajo (spletna stran Musikvereina se je ob tej priložnosti zaradi silnega obiska kajpada sesula, zato je pri marsikom glavno vlogo pri tem, ali mu je uspelo dobiti vstopnice ali ne, igrala čista sreča oziroma naključje).

John Williams je tako še ne polne tri tedne po letošnjem novoletnem koncertu, ki ga je prvič vodil Andris Nelsons, stopil na oder legendarne Zlate dvorane (Goldener Saal) letos okroglih 150 let stare koncertne hiše Musikverein, ki jo vsako leto 1. januarja v neposrednem (ali nekoliko zamaknjenem) prenosu občudujejo na desetine milijonov ljudi širom sveta. Že vstop v omenjeno dvorano in namestitev na svoj sedež ter pričakovanje trenutkov, ko bodo na oder stopili glasbeniki in dirigent, vsakemu glasbenemu sladokuscu in/ali dolgoletnemu ljubitelju filmske glasbe vzpodbujajo zelo posebne in v takšnem obsegu in vsebini neponovljive občutke.

Oba tokratna koncerta Dunajskih filharmonikov in Johna Williamsa sta že v času priprav in pričakovanja orala ledino na tako rekoč vseh področjih unikatnosti, a prava presenečenja so se seveda začela šele s prihodom glasbenikov na oder. Že orkester je bil deležen izjemnega navdušenja publike, a če lahko rečemo, da so Dunajski filharmoniki takšnega odziva in sprejema že nekako vajeni, pa prav gotovo niso pričakovali tega, kar se je zgodilo v hipu, ko je na oder stopil sam Williams. Cela dvorana je tedaj namreč v hipu izbruhnila v spontane, grmeče in dolgotrajne stoječe ovacije, ki so se do konca koncerta ponovile še šestkrat ali sedemkrat. V prijetnem pokoncertnem klepetu mi je kontrabasist Iztok Hrastnik, en od dveh slovenskih članov orkestra (druga je violinistka Petra Kovačič) zaupal, da takšne reakcije v orkestru menda ne pomnijo, ne glede na ime dirigenta ali prizorišče koncerta vključno z eminentnimi gostovanji širom sveta in z že omenjenimi novoletnimi koncerti.

Za prvo skladbo koncerta je Williams izbral Flight to Neverland iz Spielbergovega filma Hook (Kapitan Kljuka, 1991). Skladba, ki se tudi sicer redno pojavlja na koncertih Williamsove filmske glasbe, je bila idealna izbira za odprtje koncerta, saj vsebuje vse kvintesencialne williamsovske sestavine, kot so pihalni uvod, herojski nastopi trobil (posebej rogov), široka in grandiozna téma godal in premišljena ter zelo učinkovita uporaba tolkal. V nekaj pičlih minutah sta se potrdili domnevi o fenomenalni akustičnosti dvorane ter o izjemni kvaliteti filharmoničnega orkestra, ki mu na svetu ni para. Sledila je prav tako fenomenalna izvedba odlomkov iz soundtracka za (prav tako Spielbergovo) kultno ZF Close Encounters of the Third Kind (Bližnja srečanja tretje vrste, 1979), kjer se glasba od začetne srhljivosti in zlovešče atonalnosti v slabih desetih minutah razvije v toplo in obenem veličastno harmonično odejo ob obisku dobrohotnih nezemljanov, ki ga sklene legendarni pettonski motiv komunikacije ljudi in nezemljanov.

Koncert je nadaljevala glasba iz filmov o Harryju Potterju (2001), Sabrina (1995), Far and Away (Oddaljena obzorja, 1992) in The Witches of Eastwick (Čarovnice iz Eastwicka, 1987), le da so bile tokrat vse štiri skladbe izvedene v novih aranžmajih, napisanih posebej za solistko Anne-Sophie Mutter, virtuozno nemško violinistko, ki je skladbe skupaj z orkestrom tudi izvedla. Kljub njenim pretanjenim in vsekakor odličnim izvedbam, ki jim je bilo nemogoče karkoli očitati tako s tehničnega, kot interpretativnega vidika (v času sodelovanja sta z Williamsom postala tudi dobra osebna prijatelja) so bila mnenja tu nekoliko bolj deljena, večina pa se je kljub dejstvu, da je tudi nove aranžmaje napisal Williams, strinjala, da bi na tako prelomnem koncertu vse skladbe vendarle raje slišala v njihovi izvirni različici. A ker so aranžmaji sveži, Dunaj blizu Nemčije, Williams in Mutterjeva pa sta skupno ploščo s posnetki omenjenih aranžmajev pri ugledni založbi klasične glasbe Deutsche Grammophon izdala prav pred kratkim, se je pač tudi dunajski koncert odvil v tem smislu.

Prvi del koncerta je sklenila prva prava poslastica dneva, glasbeni finale Spielbergove znanstvenofantastične družinske drame E.T. the Extra-Terrestrial (E. T. vesoljček, 1982) z naslovom Adventures on Earth. Izkušnja simbioze Williamsa in Dunajskih filharmonikov je bila tu v vseh ozirih tako nepozabno čarobna in enkratna, da vizualnega elementa filma, ki smo ga mnogi gotovo videli več kot enkrat, nihče ni niti najmanj pogrešal, ni pa manjkalo solznih lic ob koncu skladbe – niti med nekaterimi glasbeniki na odru.

Po predahu smo prisluhnili še glasbi iz filmskih uspešnic Jurassic Park (Jurski park, 1993), War Horse (Grivasti vojak, 2011), Jaws (Žrelo, 1975) in Raiders of the Lost Ark (Lov za izgubljenim zakladom, 1981), vselej v vrhunskih izvedbah Dunajskih filharmonikov. Posebej se mi je v spomin vtisnil z nikomer drugim primerljiv zvok godalne sekcije ter veličastni in herojski dunajski rogovi. Na koncu pa seveda ni šlo drugače, kot da sta Williams in orkester uradni del koncerta sklenila s tremi skladbami iz vesoljske sage Star Wars (Vojna zvezd, 1977–2019): The Rebellion is Reborn, Luke and Leia in seveda z znamenito glavno témo, ki začne vse filme v sagi in je že kaj kmalu po premieri prvega filma pred 43 leti postala ena najbolj znanih melodij vseh časov, katere prepoznavnost lahko primerjamo na primer z začetkom Beethovnove 5. simfonije ali Mozartove Male nočne glasbe.

Ob silovitih, eksplozivnih in dolgotrajnih stoječih ovacijah so Williams, Mutterjeva in orkester popolnoma navdušenemu avditoriju naklonili kar pet (da – pet!) dodatkov, torej smo slišali tako rekoč še tretji  del koncerta. Izjemno zanimivo je bilo dejstvo, da sta bila prva dodatka, skladbi iz filmov Cinderella Liberty (1973) in The Adventures of Tintin (Tintin in njegove pustolovščine, 2011) v živo kaj redko slišani skladbi in iz tega razloga relativni kurioziteti celo za resnejše poznavalce Williamsove glasbe. Sledila je intimna skladba Remembrances iz Spielbergove črnobele mojstrovine Schindler’s List (Schindlerjev seznam, 1993), povsem za konec pa seveda ni šlo mimo znamenite koračnice The Raiders’ March (Raiders of the Lost Ark) in kajpada mimo še bolj znamenite koračnice The Imperial March (The Empire Strikes Back – Imperij vrača udarec, 1980), širom sveta znane tudi kot Téme Dartha Vaderja oziroma melodije, ki v univerzumu Star Wars predstavlja zlobni Imperij. Nedeljsko izvedbo te povsem zadnje skladbe je v dvorani, kjer je to sicer seveda strogo prepovedano, dejansko nekomu uspelo posneti v celoti in že s tega posnetka se do neke mere začuti vzdušje z obeh koncertov Johna Williamsa z Dunajskimi filharmoniki. Ameriški skladatelj se sicer v vlogi dirigenta ne more primerjati z največjimi mojstri taktirke, je pa vsekakor zelo precizen pri postavitvi dobe in nakazovanju vstopov, poleg tega je brez sence dvoma najboljši interpret svoje lastne glasbe. Na dunajskem koncertu je poleg vsega med skladbami pogosto prijel za mikrofon in nekako “povezoval” koncert – na kratko je spregovoril o filmih in o z njimi povezanih zanimivostih in anekdotah ter avditorij spravil v smeh s šalo na račun lastne priletnosti, češ da je glasbo za prvi film sage Star Wars napisal, “ko je imel 12 let”.

Dovolj je bilo že povedanega o enkratnosti in nepozabnosti pričujočega koncerta, zato zdaj mnogi oboževalci Johna Williamsa in/ali Dunajskih filharmonikov, pa če so bili na koncertu ali ne, težko pričakujejo obljubljene tako avdio kot video posnetke, ki jih je v kratkem po obeh koncertih že napovedala založba Deutsche Grammophon. Williams je v poznejšem radijskem intervjuju povedal, da je bilo zanj celotno dunajsko doživetje menda prav tako nepozabno, kot za poslušalce ter da si Dunaj vsekakor še želi obiskati. Ko bi se mu ta želja vsaj čim prej uresničila; ta legendarni in kot človek sicer zelo prijeten in skromen skladatelj je nenazadnje ravno na naš nedavni kulturni praznik praznoval svoj 88. rojstni dan.

Share