Kozinova dvorana Slovenske filharmonije, Ljubljana, 25. januar 2020
V prvih dveh mesecih letošnjega leta je Slovenska filharmonija (SF) ponovno, tokrat že petič, priredila takoimenovani Filharmonični festival baročne glasbe, vsi štirje koncerti, prikladno poimenovani Barok 1–4, pa so se odvili v Kozinovi dvorani matične hiše orkestra. Kot so zapisali v programski knjižici festivala, ki sta ga programsko zasnovala Domen Marinčič in Klemen Hvala, “je (bil) letošnji festival slogovno še nekoliko bolj raznolik, kakor prejšnja leta, v skladu z nekdanjo prakso pa (bo)sta orkester vodila koncertna mojstra Miran Kolbl in Ana Dolžan“. En od koncertov je bil posvečen tudi 250. obletnici smrti Pirančana Giuseppa Tartinija, na pričujočem, ki ga je vodila Dolžanova, pa je zazvenela glasba Purcella in Händla ter “pri nas skoraj neznanih angleških mojstrov Arna, Boycea, Avisona in Greena”.
Kozinova dvorana Slovenske filharmonije je bila zapolnjena zgolj zmerno, vsaj parter (na balkon nisem imel vpogleda), a je bil odziv na ta prijetni glasbeni ciklus, ki je ponudil marsikatero glasbeno poslastico in edinstveno priložnost za prislug biserom baročne glasbe, med drugim tudi marsikateremu skladatelju, za katerega verjetno marsikdo ne bi nikoli niti slišal, kaj šele prisluhnil njegovi glasbi. Uvertura iz maske Parisova sodba (Thomas Arne) je bila tako prijeten in veder uvod v koncert z lepo izvedbo in pohvalnim vodenjem Dolžanove, ki je na najboljši poti, da postane izvrstna koncertna mojstrica, kakršen je bil njen dolgoletni predhodnik Janez Podlesek.
Celoten koncert je večina glasbenikov (z izjemo tistih, ki ne morejo igrati drugače kot sede) odigrala stoje, kot tudi narekuje historična praksa izvajanja baročne glasbe, niso pa za igranje uporabljali vsaj na primer baročnih lokov ali kakšnih drugih historičnih instrumentov. Ob prijetnih izvedbah se to sicer ni izkazalo za veliko pomanjkljivost; tako tudi pri Concertu grossu št. 9 v C-duru (Charles Avison po Scarlattijevih sonatah). Kot že tisočkrat prej se je tudi tokrat potrdilo, kako zelo primerna je Kozinova dvorana za koncerte komorne glasbe s povsem zmernimi dinamičnimi obremenitvami, saj jo prehude na koncertih polnega simfoničnega orkestra pokopljejo vedno znova.
Za izvedbo Suite v C-duru za vojvodo Gloucestrskega, Z 342 (Henry Purcell; koncertni list je napačno navedel kataloško oznako Z 324) se je orkestru v pomembni, tako rekoč solistični vlogi pridružil trobentar Franc Kosem. Ta izvedba je bila še posebej uspešna, sama skladba pa brez dvoma vrhunec pričujočega koncerta. V smislu pravega kuriozitetnega bisera pa je bila resnična poslastica izvedba Uverture št. 1 v D-duru, saj je njen avtor Maurice Greene predstavljal najredkeje izvajanega, če ne že kar zapostavljenega in pozabljenega skladatelja koncerta. Ravno za njim pa je prišlo najbolj znano ime, Georg Friedrich Händel (v Angliji, kjer je živel skoraj 50 let, je uporabljal ime George Frideric Handel). Tretji stavek njegovega petstavčnega Concerta grossa št. 7 v B-duru, op. 6, HWV 325 bi bil še bolj učinkovit, če bi poleg agogične oznake larga glasbeniki bolj dosledno upoštevali še predpisani piano, saj je bila slišana izvedba bližje dinamiki mezzo forte, še posebej zanimiv pa je bil zadnji, izrazito sinkopirani stavek, kakršna je tudi ritmična značilnost angleškega plesa hornpipe.
Koncert je sklenila Simfonija št. 2 v A-duru (William Boyce). Zgodnja simfonija je zanimiva predvsem z vidika, da še ne upoštev sonatne oblike hitro-počasi-hitro, temveč jo sestavljajo trije hitri stavki. Tokrat je služila kot učinkovit in poslušljiv zaključek uspešnega koncerta. S pohvalami izvajalcem ter programskima snovalcvema upam, da bo SF z baročnim ciklom nadaljevala tudi v prihodnjih sezonah.
