Žalostna, a komu neznana je resnica: brez proslulosti Norah Jones bi za Cat Popper in Sasho Dobson, sicer odlični glasbenici, vedeli zgolj izbranci, pričujoči bend pa bi bil obsojen na kakšno butično založbo in ozek krog poslušalcev. Že ob prvencu dotične zasedbe je bilo jasno, da avtorskih vrhuncev ne bo: Norah Jones je svoj vrh pustila za seboj leta 2009 ob albumu The Fall, Cat in Sasha pa sta bolj instrumentalistki kot besedilopiski. Kljub temu je treba priznati, da so se dekleta druge plošče lotila pogumno in drzno: poleg tega, da vsaka igra več glasbil, tako v studiu kot na odru; čeprav je bobnanje Norah Jones bolj bazično, s čimer ni seveda nič narobe, je vesela novica, da je spet prijela v roke kitaro in na ploščo zabeležila nekaj zanimivih kitarskih prijemov.
Uvodna pesem Jamola je inštrumentalna, vokali so zgolj dekorativni, preostalo pa je luštno poslušati, a ne bo zamajalo temeljev. Tega seveda nismo niti pričakovali. Je pa plošča v povprečju kljub temu boljša kot zadnji dve izpod Norahinega solističnega tabora in nič slabša od prve. Ob nekaterih zvočno zanimivih avtorskih pesmih, ki sicer ne povejo nič bistveno novega, ampak se na bolj ali manj predvidljiv način vrtijo okrog vesoljnih tem medsebojnih odnosov in bivanjskosti, denimo v pesmih It’s Not Easy, Nothing You Can Do, Lucky in naslovni Sister, je na plošči tudi predelava pesmi Angel Dream Toma Pettyja, ki je gotovo najznanimivejši prispevek – pesem je Tom objavil leta 1996 na soundtracku za film She’s The One, ko je bil v čudnem, zanj atipičnem in težkem obdobju: boril se je z odvisnostjo in družinskimi težavami, iz česar je nato leta 1999, ko so se razmere unesle in uredile, nastala plošča Echo. Pričujoči album pa prav dobro sede za »ozadje«, za neprisiljeno poslušanje med delom, kar nam večkrat, priznajmo pošteno, pride tudi prav. Norah je našla nove Little Willies, upamo pa, da se bo tudi v prihodnje bolj oprijemala kitare in manj klavirskih klišejev iz preteklosti.
