Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 27. februar 2020
Približno na polovici abonmajske sezone je Ljubljano in Orkester Slovenske filharmonije (OSF) obiskal turški dirigent Ibrahim Yazici, koncert pa je – nedvomno v interesu bolj optimalne zvočne slike – tokrat potekal pred železno zaveso. Gallusova dvorana je bila tokrat (že na četrtkovem koncertu) razveseljivo bistveno bolj polna, kot smo na abonmajskih koncertih OSF vajeni sicer; upam si trditi, da predvsem zaradi solista, do neke mere pa gotovo tudi zaradi zelo prijetnega in poslušljivega klasicističnega sporeda z vključenim letošnjim velikim slavljenjcem.
Treba je omeniti tudi, da je obisk koncertov orkestra brez sence dvoma seveda tudi odraz njegovega vodstva, v tem primeru direktorice Marjetice Mahne in umetniškega vodje orkestra Klemna Hvale, ki sta omenjeni mesti sicer zasedala v času priprave abonmajske sezone 2019/2020, a v času okrog božiča oba ostala brez položaja, saj je (po celem kupu očitanih nepravilnosti obema in celo kazenski ovadbi Hvale) direktorico takrat razrešil zdaj tudi sam že bivši kulturni minister Zoran Poznič. Njena razrešitev je avtomatsko povzročila tudi razrešitev Hvale, ki ga je s 1. januarjem zamenjal klarinetist Mate Bekavac, kljub temu pa imajo zdaj v SF okrog vsega skupaj celo kolobocijo; ustanova ima v zadnjih letih, če ne že kar desetletju in več res hudo nesrečo niti z dirigenti niti z direktorji in ostalim osebjem, da ne pogrevamo starih in po vrsti žalostnih zgodb o Damjanoviču, Pehlivanianu, Wilsonovi in Lajovicu. SF se tako že zelo dolgo – absolutno predolgo – v medijih pojavlja v predvsem negativnem kontekstu, kar ima uničujoč vpliv na ugled nacionalne filharmonične hiše, katere primarno poslanstvo bi moralo biti karseda vrhunsko poustvarjanje glasbenega repertoarja ter naročanje in krstne izvedbe novih slovenskih skladb.
A od takšnih in drugačnih razprtij k glasbi. Uvodoma je tokrat zazvenel Mozart in njegova priljubljena Uvertura k operi Figarova svatba, K. 492, za izvedbo katere je orkester kajpada nasotopil v reducirani zasedbi. Pihala so bila v uvodu lepo eksponirana, prvim in drugim violinam pa bi v smislu skupnega zvoka mestoma koristilo nekaj več izčiščenosti. Z izjemo te pripombe je Yaziciju skupaj z orkestrom uspelo pripraviti in predstaviti uspešno in detajlno izvedbo tokratnega kratkega Mozarta.
Po dobrih dveh letih pa je OSF in Cankarjev dom ponovno obiskal tudi zdaj že dober prijatelj orkestra in ljubljenec ljubljanskega občinstva, izvrstni turški pianist Fazıl Say, ki se je v Ljubljani nazadnje mudil februarja 2018 na dveh koncertih Modrega abonmaja, v Gallusovo dvorano pa se sicer redno vrača že od koncerta Zlatega abonmaja leta 2005 (vmes je imel v okviru Srebrnega abonmaja že tudi solistični recital). Say je ob spremljavi orkestra tokrat odigral Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 37, ki je bil skladateljev zadnji koncert, oblikovan po Mozartovem vzoru (uvodna izbira Figarove svatbe tako dobi še dodatno dimenzijo) in je nastal v za skladatelja znani in pomenljivi tonaliteti c-mola. Prvi takti orkestralnega uvoda niso bili idealni, tutti nadaljevanje pa boljše. Sayjev ugled odličnega interpreta Beethovnove klavirske glasbe je po tokrat slišanem – kot je bilo seveda pričakovati – vsekakor še kako dobro zaslužen. Pianist ima namreč že pregovorno neizmerno predan, analitičen ter predvsem neizmerno muzikalen odnos in pristop do glasbe in njenega solističnega tkiva. V prvem stavku je Say odigral svojo lastno, seveda fenomenalno virtuozno kadenco, dirigent, ki sicer s Sayjem redno in pomembno sodeluje že skoraj dve desetletji, pa je ves čas brezhibno umerjal (in po potrebi umirjal) dinamično krivuljo med solistom in orkestrom, tako da tokrat res ni bilo strahu, da Sayja ne bi bilo slišati. V drugem stavku, ki ga zaznamuje meditativni klavirski solo, sta iz vrst orkestra zelo lepo izstopala flavtist Matej Grahek in fagotist Zoran Mitev, Say pa je v svojem edinstvenem slogu stkal čarobno glasbeno preprogo idiličnega stavka v E-duru. V zadnjem stavku sta tako solist kot orkester prikazala še posebej zavidljivo stopnjo fluidnosti, medtem ko je sam orkester pohvalno smelo in gibko odigral tudi lastne “solistične” pasaže.
Za dodatek smo kajpada slišali pianistovo najbolj znano in priljubljeno skladbo, Črno zemljo (Black Earth), v kateri solist s pritiskanjem na strune med igranjem simulira zvok turškega ljudskega brenkala bağlame. V zadnjem času je Say skladbo v uvodnem in zaključnem delu začel igrati kar občutno hitreje, kot prej, ob igranju pa ves čas tudi bogato gestikulira in vokalizira, s čimer me vedno v hipu spomni na Glenna Goulda in seveda na Keitha Jarretta. Kot smo v podobnih primerih že vajeni, je v preddverju Gallusove dvorane med odmorom koncerta potekala prodaja izbora iz Sayjeve diskografije, kjer se je dalo kupiti tudi noviteto, komplet vseh 32 Beethovnovih klavirskih sonat, ki je pri založbi Warner Classics izšel januarja letos in je Say z njim po lastnih besedah “želel ustvariti referenčni posnetek 21. stoletja”, 630 minut posnetkov pa je med junijem 2018 in majem 2019 nastalo na salzburškem Mozarteumu. Nastala zbirka je brez sence dvoma en najpomembnejših klasičnih posnetkov v Beethovnovem letu in izjemen poklon fenomenalni širini skladateljevega genija.
Po odmoru smo prisluhnili še Haydnovi Simfoniji št. 104 v D-duru, Hob. I:104, ki jo zaznamuje predvsem dejstvo, da gre za skladateljevo zadnjo simfonijo in obenem za zadnjo od njegovih takoimenovanih londonskih simfonij, ki so nastale med bivanjem v angleški prestolnici. Slišan uvod je bil čvrst, dinamična kontrastnost pa impresivna že od samega začetka. Navdušil je tudi Allegro, predvsem ker je bil Yazici zelo poln življenja, energičen in na trenutke prav teatralen, kar je seveda jasno slišno prenesel tudi na glasbenike, tako da je zmanjšani orkester pred železno zaveso res zazvenel v vsem sijaju. Drugi stavek je poleg elegance zaznamovala tudi dosledna ritmika, ki jo je dirigent po potrebi nakazoval z ostrim taktiranjem in je v počasnih stavkih koristna preventiva proti temu, da se tako glasbenikov kot poslušalcev ne poloti “zaspanost”. Gladko sta tekla tudi plesni ritem in značaj tretjega stavka, sklepni finale pa je bil v duhu Haydnovega navodila Spiritoso reprezentativna podoba vsega dobrega in naj na koncu OSF kljub uvodoma opisani situaciji privoščim še veliko vsaj tako uspešnih koncertov, ki jih zaznamuje očitna simbioza med orkestrom, dirigentom in solistom ter hvalevredna napolnjenost avditorija naše največje koncertne dvorane.
