Uredništvo Nove Muske pod “eseji” odpira novo rubriko, ki smo jo poimenovali Intervencije. Kot prvo objavljamo besedilo glavnega urednika NM, dr. Jožeta Vogrinca o medijih kot ideoloških aparatih, informiranju in javnosti. Osnutek besedila je nastal za predavanje v okviru osvoboditve/zasedbe Filozofske fakultete, 6. decembra 2011. Jezikovno popravljeno je bilo za predavanje iz cikla epistemologije humanistike na ISH, 18. aprila 2013.
V predavanju želim razviti teoretske nastavke za razumevanje delovanja informativnih medijev danes, kakor jih ponuja Althusserjeva koncepcija ideoloških aparatov države, in jih soočiti s Hallovo uporabo koncepta hegemonije za razumevanje specifične funkcije informiranja v “nacionalnih” medijih in s Habermasovo koncepcijo javnosti v kontekstu “neprelomljene komunikacije”. Namen je razviti pojmovna izhodišča za orientacijo radikalnih političnih pobud in poskusov njihove politične uveljavitve v sodobnih medijskih razmerah.
**
Startajmo s tem, kako bi človeku, ki bi prišel iz kamenodobne družbe, razložili, kaj počne tisti del medijev, ki mu rečemo informiranje. Rekli bi, da sproti zbira novice o vsem, kar se je zgodilo in bi utegnilo biti pomembno ali vsaj zanimivo za mnoge ljudi, in nam potem to reprezentira v rubrikah in v oblikah, ki so ponovljive in so nam dobro znane in takoj razumljive. Ko je Manca Košir še predavala novinarstvo na FDV, je v svojem učbeniku natančno ubesedila, kaj novinarstvo počne z novimi dogodki. Novinarstvo “ne daje novega znanja o svetu. Producira prepoznavanje sveta, kakor smo se ga že naučili prilaščati.” Izraz »prilaščanje sveta« je Marxov, iz Grundrisse. Proizvajanje, spoznavanje, čaščenje so nekateri izmed načinov, kako si ljudje prilaščamo »svet«, torej vse, kar za nas jè. Prilaščamo si ga lahko v domišljiji ali stvarno, čustveno ali racionalno, z izdelovanjem reči in z njihovim trošenjem. Specifično za to, kar počne novinarstvo, je, da nam sicer daje neko znanje, a tega ne počne tako kot znanost. Znanost nam daje novo znanje. Novinarstvo pa nam o novih dogodkih, torej o nečem, česar pravkar še nismo poznali, poroča tako, da v novem nekaj prepoznavamo, da torej novo prikazuje kot staro.
Medijsko poročanje oziroma informiranje je torej izrazito ideološko početje. Formulacija Koširjeve je dragocena iz več razlogov. Naprej zato, ker omogoča, da ideološkost novinarstva takoj prepoznamo, čeprav sama tega ne reče. Drugič pa zato, ker v ospredje svoje opredelitve postavi dve bistveni značilnosti informiranja: 1.) da je informiranje kot odnos do novega, kot vnašanje novih dogodkov v našo skupno zavest, tudi ena oblika produkcije znanja; 2.) da pa v razliki od znanosti ne producira zares novega znanja, se pravi, ne spreminja našega odnosa do sveta, marveč producira prepoznavanje sveta kot že znanega. To pa natančno ustreza Althusserjevi koncepciji ideološkega spoznanja, kakor ga opredeli v naslonitvi na Freuda in Lacana: prepoznanje je zgrešeno spoznanje, nespoznanje, reconnaissance = méconnaissance.
Tega ne smemo preveč dramatizirati. Večina naših srečanj je prepoznav oziroma redukcij na znano: tistole je moj prijatelj Robert, onole pa je skupina deklet. Če nekoga ne prepoznamo kot osebe, se pravi, kot posameznika, ga uvrstimo pod bolj občo, rodovno kategorijo: dekleta, fantje, mladi, delavci ipd. To smo počeli ljudje vedno in povsod, saj se v svetu orientiramo in ga obvladujemo tako, da to, kar zaznavamo, spravljamo pod jezikovne pojme in miselne kategorije, ki jih pač imamo.
Posebnost sodobnih družb pa je, da je količina informacij, ki jih potrebujemo za dobro orientacijo, se pravi, za informiranost, prerasla v posebno kvaliteto. Zavedamo se, da bodo na nas posredno vplivali tudi zelo oddaljeni dogodki: cunami na Japonskem je vplival na vaš odnos do jedrske energije, poplave na Tajskem vplivajo na svetovne cene riža in s tem morda na vašo prehrano. Za družbo in družboslovce pa je eno izmed najpomembnejših vprašanj, kakšne so za zbiranje informacij kot bistveno početje v sodobni družbi posledice tega, da je ta družba globalni kapitalizem, da torej temelji na izkoriščanju (predvsem svobodnih mezdnih delavcev) in kjer se neenakosti v globalnem in lokalnem merilu večajo.
Politična ekonomija medijev nam hitro pokaže, da so izbiranje dogodkov, o katerih naj se poroča, simbolna artikulacija dogajanja v avdiovizualna, pisna in govorna sporočila, tehnološko posredovanje teh sporočil medijskim organizacijam, ki na drobno zalagajo z informacijami končne uporabnike in končna obdelava teh sporočil v medijih za gledalce, bralce, poslušalce danes globalni ekonomski oligopol, ki služi globalnim imetnikom ekonomske moči. Danes so najvplivnejši mediji redko pod neposredno kontrolo politike, ker to ni potrebno, saj je politika sama neposredno v službi kapitalskih interesov na ozemlju poljubne države.
Zanimivo je, da se zato zdijo mediji kritičnim mladim družboslovcem pretežno teoretsko nezanimivi. Zdijo se prozorni. Vse je jasno. Tisti, ki imajo moč, manipulirajo. Lažejo. Ne smemo jim zaupati.
Tak odnos potem v najboljšem primeru pripelje do načrtov alternativnega informiranja, ki starta od spodaj, pri aktivistih in majhnih skupnostih, in se zanaša na mrežno povezovanje v vedno širša omrežja. Ne gre le za to, da je doseg alternativnega delovanja omejen. Bolj problem je to, da se koncentrira bodisi na kontra-informiranje, bodisi na pokrivanje lastne dejavnosti in se tako samoomejuje, medtem ko docela prepušča masovnim medijem osmišljanje vsakdanjega ekonomskega, političnega, kulturnega in ideološkega delovanja družbene celote in njihovih življenj, kakor so vključena vanjo.
Zato se je treba vrniti h koncepcijam, ki poskušajo izraziti prav to, kaj specifičnega prispeva informiranje kot dejavnost v razliki do drugih dejavnosti k ohranjanju ali spreminjanju družbenih razmerij. Dokler tega ne vemo, ne moremo poseči v to delovanje, da bi spremenili smer in učinke. Tako dolgo smo obsojeni na družbeno delovanje v kleti. Temu lahko všečno rečete urbana gverila ali vzpostavljanje prostorov svobode ali kaj takega, lahko pa temu rečete prostočasovna aktivnost ali prostovoljno klošarstvo.
Imamo le nekaj kritičnih teorij iz zadnje četrtine prejšnjega stoletja, ki poskušajo misliti informiranje kot dejavnost, ki ima predvidljive posebne učinke kot ena izmed dejavnosti, ki vladajočemu razredu za nekaj služijo. To so Althusserjeva teorija IAD, uporaba Gramscijevega pojma hegemonije v koncepciji Stuarta Halla o družbeni vlogi informativnih medijev in Habermasovo razumevanje javnosti kot komunikacijske sfere družbe.
Althusser – mediji kot ideološki aparat
Z Althusserjem začenjam, ker kritično umesti informiranje kot empirično ugotovljiv IAD med druge IAD. Se pa z njim ne ukvarja. Zdi se, kakor da je zanj samoumevno, kaj informiranje počne. Zato obnovimo, v čem je sploh teoretska inovativnost Althusserjevega pristopa, ko gre za razumevanje medijev. Da bi to razumeli, je treba upoštevati, da : 1) delujejo IA z ideologijo in v ideologiji; 2) da delujejo pretežno v zasebni sferi, torej na področju, ki ga večina drugih družbenih teorij razume kot področje zasebnosti oziroma civilne družbe in ne kot področje delovanja države ali, širše, kot polje političnega; 3) bistveno v tej Althusserjevi teoriji je, da razume delovanje vseh IAD skupaj kot reprodukcijo produkcijskih razmerij, se pravi, ohranjanje temeljnih družbenih razmerij tako, da bodo še naprej v njih gospodovali tisti, ki gospodujejo zdaj; 4) ker se tudi upiranje danim družbenim razmerjem in njihovo spreminjanje po Althusserju dogaja znotraj teh aparatov samih, je temeljni strateški cilj vladajočih ohranjati takšno razporeditev in notranjo strukturo IAD, ki jim zagotavlja premoč ali, drugače povedano, glavni cilj boja je za vladajoče to, da poteka po pravilih, ki zagotavljajo zmago njim; pravila igre niso zunaj igre kot njen nevtralni okvir, ampak prav s tem, da delujejo kot zunanji okvir, poskušajo omejevati možne izide na take, ki so sprejemljivi za vladajoče. Pravila so tako rekoč strateški cilj igre, zato so dejansko »znotraj« igre in kdor jih sprejema kot nevtralni okvir, je že vnaprej sprejel vlogo pepčka.
To zadnje – glavni zastavek boja znotraj IAD je njegov okvir oziroma pravila, po katerih boj poteka – velja pri Althusserju za vse IAD, ne samo za informativni, in velja tudi za dispozitiv IAD, se pravi, za razmerja hierarhije med njimi in sorazmerno moč posameznega izmed njih. V tekstu, napisanem 1969, potem dokazuje, da ključni IAD v kapitalizmu ni več cerkev, kot je bila v fevdalizmu, ampak šola.
Althusser močno poudari, da je njegovo navajanje, kateri IAD sploh obstajajo, empirično in predteoretsko. Če poskusimo obnoviti njegov seznam danes, opazimo nekaj zanimivega. Medtem ko del IAD, ki jih navaja, v današnji družbi še obstaja relativno neodvisno od medijev (šola in pravo), pa večina izmed njih deluje na nas pretežno ali vsaj deloma s posredovanjem medijev, mediji pa delujejo v komercialni, ekonomski sferi družbe. Informacijski aparat je danes podrejen del širšega medijskega aparata. Očitna ekonomska funkcija medijskega aparata je, da naslavlja uporabnike medijev kot potrošnike in nas preko medijskih vsebin kot embalaže za oglaševanje vključuje v kapitalistične procese produkcije in potrošnje neposredno kot tarče ideoloških procesov nenehnega spreminjanja samopodobe, s čimer smo vnaprej obdelani, da bi bili sprejemljivi za trošenje in s tem za nadaljevanje ciklov razširjene akumulacije kapitala.
Informacijski IAD ni edini, ki je kot podrejen vključen v medijski aparat. Kulturni aparat razen kot nekaj vzdrževanih ustanov, ki so okras nacije in države, ne obstaja več kot samostojen sklop ustanov in praks, ampak je vključen v kapitalistično produkcijo blaga in storitev prav preko medijev: to skoraj popolnoma velja na ravni distribucije in potrošnje (le spomnite se, kako dostopate danes do filmov, ki jih gledate, in glasbe, ki jo poslušate? O njih se informirate v medijih, jih naročate in si jih naložite in jih trošite v mediju, največkrat osebnem PC), v veliki meri pa tudi že na ravni produkcije, saj je materialna oblika obstoja kulturnega blaga, npr. knjige ali nosilca zvoka ali vizualnega produkta vedno že komunikacijski produkt in celo neposredni dogodki, kot so gledališče, plesna predstava, koncert, performans so prepredeni s KIT. – Za politiko v vulgarnem pomenu strank je v času predvolilne kampanje povsem očitno, da je siamski dvojček medijev; dvojčka se sovražita, ker sta neločljiva in eden brez drugega ne zna in ne more živeti. – Za družino je Bojan Baskar že pred kakšnimi 30 leti povedal, da je televizor družinski član in najin sošolec Jani Kovačič je isto generacijsko spoznanje povzel v verz »Hladilnik je moja mati, moj oče je televizor.« Kolikor se družina še zbere, se pogosto okoli medija, mediji na čelu s TV pa vseskozi uprizarjajo spektakel družine.
Moja teza je dvojna. 1) Mediji in ne šola so centralni IA današnje družbe in pri tem »centralni« ni mišljeno le v prenesenem pogledu. Mediji deloma povzemajo nekdaj samostojne IAD vase, deloma jih delajo odvisne od medijev, medije pa postavljajo kot tisto sfero, v kateri se zdi, da neka druga sfera, npr. družina ali politika, sploh šele eksistira za ljudi sploh, za druge družbene sfere in končno za sebe samo. Mediji se zdijo obči posrednik, ki določa podobo, v kateri je sploh šele mogoče »zagledati« posamezne dele družbe in to zrcalo je, jasno, ukrivljeno. 2) Najbrž niste opazili, a ko govorim o medijih kot o IA, ne dodajam prilastka »države«. Trdim dobesedno, da ideološki aparati niso več prilastki države. A kaj potem so? Tako kot represivni aparat države sam so tudi IA potegnjeni v reprodukcijo produkcijskih razmerij neposredno kot v reprodukcijo celokupnega družbenega kapitala in njegovih eksistenčnih pogojev. Kot skrito, a bistveno zaslugo Althusserjeve koncepcije razumem prav to, da namesto o »državi« v zvezi z ideologijo danes lahko govorimo o reprodukciji družbenih razmerij. To je raven teorije, brez katere so bomo izgubili, in ki implicira »državo« in »ekonomijo« kot abstrakciji, ki dobita svoj pomen šele v luči celotnega procesa reprodukcije družbenih razmerij z vsemi njenimi zatikanji.
Skratka, govoril bom o IA, ne več o IAD. Če se vam to sliši kot oslovsko riganje, potem to povežite z oglaševanjem kot osrednjim ideološkim diskurzom sodobnih IA, pa bo kar prav. Govoril bom o reprodukciji produkcijskih razmerij /rpr/, ne o državi ali ekonomiji posebej.
Gramsci, hegemonija in medijski študiji
Zdaj pa se vrnimo v 70. leta, da bomo teoretsko napredovali. S. Hall je v analizi takratne britanske TV, ki je obstajala iz duopola BBC in ITV, opredelil funkcijo nacionalnih informativnih medijev v sodobni kapitalistični družbi preprosto kot reprodukcijo vladajoče ideologije. Svojo opredelitev je razumel v kontekstu Gramscijeve teorije hegemonije. V kontekstu britanskih kulturnih študijev tistega časa je šlo za to, kako razumeti proces radikalne družbene spremembe iz kapitalizma v dejansko demokratično in egalitarno družbo ne kot trenuten prevrat v represivnem aparatu in vzpostavitev diktature proletariata, ampak kot dolgotrajen kulturni boj, kjer demokratične sile znotraj institucij družbe prevladajo nad dominantno ideologijo in njenimi nosilci. Za teoretsko razumevanje Halla in tistih, ki so mu sledili, je bistveno vedeti, da so se v neki pomembni točki kritično odvrnili od Althusserja in se naslonili na 30 let starejšo Gramscijevo koncepcijo. Menili so, da je teorija IAD omejena in omejujoča, ker da razume področje kulture in ideoloških bojev kot področje popolnega gospostva vladajočega razreda. Po njihovem je potrebna teorija, ki je bolj optimistična in ki vidi možnost, da se podrejene družbene skupine hegemoniji uprejo in od znotraj spreminjajo pomen in značaj kulturnih praks. Model, kako to počnejo, je njegov tekst »Encoding / Decoding«: medijska sporočila so njihovi prejemniki zmožni razumeti avtonomno in ravnati avtonomno s pomočjo izkušenj iz svojega življenjskega sveta, ki nasprotujejo interpretacijam, katere ponujajo informativni mediji.
No, po mojem je vrnitev od Althusserja h Gramsciju teoretska slepa ulica. To se dobro pokaže v usodi britanskih kulturnih študijev samih: prevladujoči tok od cca 1990 dalje je slavljenje bistroumnih načinov, na katere potrošniki medijskega blaga najdejo zadovoljitev, smisel in užitek v tem, kar jim je ponujeno. Zablodo pojasnjujem kot sprejetje preveč poenostavljene predstave o Gramscijevi teoriji. Zanje je sfera medijske potrošnje nekakšna tržnica, kjer se posameznikom nekaj ponuja, ti pa temu, kar tam kupijo, dajo lasten pečat kratko malo s tem, da v tem najdejo neki, domnevno »svoj«, smisel ali užitek. V tem, da uživate po svoje, pa po mojem ni še prav nič družbeno subverzivnega. Nasprotno! Če vam prodajo avto in ga uporabljate, da se z njim zaletavate v zid, to prodajalcev nič ne moti, dokler to prodaje novih avtov ne zavira, ampak jih morda celo pospešuje. Suverenost kupca v kapitalizmu je, da počne z nakupom, kar ga je volja. Absolutni lastnik avta je in ni se mu treba voziti z njim, če se noče. Če pa trošite denar zato, da v ekskluzivni skupnosti gojite domnevno subverziven življenjski stil (pa je vseeno, ali je to sado-mazo ali veganstvo), ste v korist gospostva ubili dve muhi na en mah: ustvarili ste novo potrošniško nišo in spremenili subverzivnost v igro, ki celo širi obseg življenjskih praks, ki si jih je podredilo kroženje kapitala.
Zato se mi zdi Hallova opredelitev, da informativni mediji »reproducirajo vladajočo ideologijo«, produktivna samo s pogojem, da jo umestimo v post-althusserjanski pojmovni okvir centralnega mesta, ki ga imajo mediji danes v reprodukciji družbenih razmerij. Ta umestitev ima dva koraka. Najprej ne smemo pozabiti, da informiranje danes deluje znotraj komercializirane medijske sfere. (To, da je RTVS pravno formalno »javna«, je le še anahronizem, saj je njen način delovanja, z oglaševanjem in pozicioniranjem oddaj, popolnoma enak kot pri njenih konkurentih in je res, kar ji očitajo, da je le še ena komercialna RTV z ekonomskim privilegijem.) Kot potrošniki izkušamo to, kar nam mediji ponujajo, kot izbiro blaga glede na naš okus in žep in znotraj te ponudbe je informiranje ena izmed tržnih niš, embalaža za prodajanje zdravil in uspaval (ker je publika starejša). Tudi ponudbo kandidatov na volitvah oboji, kandidati in volivci, razumejo kot izbiro med blagovnimi znamkami.
Pod »reprodukcijo vladajoče ideologije« kot funkcijo informiranja si zato ne smemo predstavljati prevlade te ali one posamezne politične doktrine – cufanje za naklonjenost posameznega medija med parlamentarnimi strankami je za našo analizo nepomembna površina dogajanja. Reprodukcija vladajoče ideologije je v skladu z Althusserjevim pristopom reprodukcija okvira tematskih področij, ki se v informativnih medijih sploh lahko pojavijo, in spektra stališč o njih, ki je v tem okviru mogoče javno izreči. Ta okvir se dokaj dobro ujema z okvirom tem, s katerimi se ukvarjajo parlamentarne stranke. S ponavljanjem vedno istih tem v predalih, ki so jim vnaprej namenjeni, in z odsotnostjo drugih tem, za katere predala ni, se reproducira torej tudi izključevanje ne le nekaterih vsebin, ampak izključevanje vsake alternativne ureditve diskurzivnega vesolja neke družbe. Zato sem sam redefiniral Hallovo opredelitev tako, da pravim, da je specifična funkcija dominantnih informativnih medijev reprodukcija okvira konsenza. Koncept konsenza prihaja iz Habermasove teorije, ki je dokaj drugačna, in pomeni privolitev v to, kaj so lahko teme komunikacije, in s tem na nek način soglasje o tem, katere teme se nahajajo znotraj dominantnega ideološkega okvira kot dovoljene ali celo samoumevne, katere pa v tem okviru niso mogoče ali zamisljive, npr. nacionalizacija ali, bolje, socializacija, privatne lastnine. Okvir konsenza zagotavlja, da so teme, o katerih se v družbi razpravlja, samoumevne, prav tako pa spekter možnih stališč glede njih. Vključenost informiranja v medijski IA pa zagotavlja še nekaj pomembnega: postvarelost tem razprave, homologno postvarelosti blaga, ki se oglašuje v medijih: družba se kaže kot svet danih reči, storitev, blagovnih znamk. Šele zaradi postvarelosti topik, ki se sploh utegnejo prikazati v informativnih medijih, se začne zdeti, da v vsebini poročil namesto šopka puhlic napačno prepoznavamo nekakšen odsev »realnosti«.
Habermas, kritična razsežnost javnosti
J. Habermas pa je zame ključnega pomena kot teoretik javnosti. Do Habermasa kot verjetno glavnega teoretika liberalne Evrope pa moramo biti kritični in previdni. Njegova neminljiva zasluga je, da je pokazal, da je v ozemeljsko velikih družbah s kompleksno delitvijo dela mogoče javno in torej vsaj v načelu sporazumno urejanje skupnih zadev (čemur so Grki rekli demokracija) samo s pomočjo medijev. Habermas ne zagotavlja, da mediji vedno in načeloma omogočajo demokracijo. Sprejeti pa velja njegovo spoznanje o povezanosti med obstojem posebne družbene sfere političnega kot sporazumnega reševanja konfliktov v družbi kot skupnih, ne zasebnih zadev, in posebne družbene sfere medijsko posredovane javnosti kot sfere soočanja različnih pogledov in interesov kot racionalnih, razumno utemeljenih mnenj. Mediji mnenja kreirajo, ljudje jih kot javnosti samostojno presojamo in predelane posredujemo v javno sfero, namen tega početja pa je artikulacija problemov kot skupnih zadev družbe, s tem pa politizacija družbenega življenja.
Habermas, ki je izhajal v bistvu iz Kantovih etičnih zahtev, je dobro videl omejitve liberalne javne sfere kot sfere, kjer se soočajo mnenja posameznikov, oseb. A kot Adornov in Horkheimerjev učenec je zdvomil nad perspektivo boljševiške verzije komunizma in je v totalitarnih režimih videl realizirano družbeno tendenco po popolni podreditvi individualnega mnenja prisilnemu kolektivnemu poenotenju, prav tako pa je videl, da so težnje h konformizmu prevladujoče v liberalni zahodni družbi. Njegova kasnejša teorija je šla v smer utemeljevanja potrebe po komunikacijski sferi kot sferi, kjer se sporazumevamo, medtem ko je ekonomska sfera sfera boja, konkurence, izključevanja, neenakosti. – Očitali so mu, da idealizira komunikacijsko sfero, nekateri kritiki (zlasti feministke) pa so poskusili namesto ideje o eni, skupni javnosti kot nedosegljivi in kjer je pravzaprav politični naboj spreminjanja družbe izpraznjen, saj gre samo še za obnavljanje konsenza, afirmirati idejo alternativnih javnosti kot »pristnih« javnosti.
Sam želim ohraniti kritično razsežnost koncepta javnosti. Zame so javnosti nastajajoče in izginjajoče tvorbe na vseh ravneh družbe, od lokalne do globalne, in na vseh področjih družbenega življenja. Javnost se oblikuje tam in takrat, kjer in ko neki medij omogoči posameznikom, ki imajo nek problem, da v njem ne vidijo več osebne težave, ampak skupen problem, o katerem je mogoče govoriti, ga osvetliti in razumeti, oblikovati skupna stališča, ta stališča sporočati drugim, ki ga lahko pomagajo rešiti. To imenujem artikulacija problema kot skupnega in politizacija. Politično je tisto, kar lahko naredimo s skupnimi močmi in v dobro vseh, čeprav je mogoče to le problem manjšine. Če razmišljamo tako, potem:
1) rešimo politično pred vulgarizacijo v mainstream strankarski politiki;
2) dojamemo, da je politično potencialna razsežnost katere koli sestavine našega življenja v družbi, ne pa odtujena sfera seznama ukrepov, ki jih obljubljajo parlamentarne stranke, če jih bomo izvolili;
3) da javnosti in politično produciramo ljudje sami skozi lastne družbene prakse in da zunaj družbenih akterjev javnosti in političnega ni;
4) javnosti so dejansko pluralne, vendar pa izgubijo svojo moč in potencialno prevratnost, če se ne zavemo, da »javnost nasploh« obstaja samo toliko in tam, kolikor in kjer sami tvorimo svoje delne javnosti in ustvarjamo politično.
Družbe ni mogoče
radikalno spremeniti, če ne razbijemo samoumevnega okvira konsenza v
informativnih medijih. To je treba in mogoče delati tako od znotraj, z
refleksijo in spremembo novinarskih rutin, z drugačnim načinom organizacije
zbiranja vesti, z alternativnimi ureditvami tematskih področij posameznih
medijev. Treba je poseči od zunaj v obstoječe medije in jih prisiliti k
notranji spremembi pozornosti in k spremembi organizacije dela. Treba je
ustvarjati nove medije z drugačnim načinom dela in drugačno agendo. Treba je
obrniti trend privatizacije informativnih medijev in zahtevati od države pomoč
novinarjem, da se organizirajo v javne zavode ali v kooperative, katerih cilj
ni ustvarjanje dobička z oglaševanjem, ampak nastajanje javnosti.
Seznam bistvene literature k predavanju na ISH 18.4. 2013
Louis Althusser, »Ideologija in ideološki aparati države« v Izbranih spisih
Antonio Gramsci, raztreseno po Izbranih spisih, predvsem v razdelku »Misli o intelektualcih in organizaciji kulture«
Stuart Hall, »Encoding/Decoding«, v različnih zbornikih in na spletu
Jürgen Habermas, Strukturne spremembe javnosti
Jürgen Habermas, Theory of Communicative Action (na spletu)
