Nova Muska je v destih letih šla skozi različne faze. Doživela je vzpone in padce. Po uvodnih evforičnih letih se je zožal kolektiv stalnih sodelavk in sodelavcev ter razširil spekter zunanjih sotrudnic in sotrudnikov. Nekatere rubrike so obstale, več jih je poniknilo in vsake toliko kakšna spet privre na dan. Porodijo in pojavijo se nove ideje, ki nadomestijo izginule ali pa se celo ne realizirajo. Nedvomno pa je, da naše spletne revije za glasbe, muzike in godbe ne bi bilo brez trme. Brez predanosti, brez privrženosti in pripadnosti, brez kanca odgovornosti, predvsem pa je ne bi bilo brez želje in sle po posredovanju in objavi. Podobno kot ostale samoiniciativne glasbene portale tudi Novo Musko žene strast do muske, skupaj pa polnimo vrzel, ki je nastala z odrinjenostjo kulturnih vsebin iz osrednjih medijev. Ob okroglem jubileju pa je pomembno podčrtati, da je Nova Muska preživela te turbulentne čase in se obdržala ter da ima željo, voljo in energijo živeti in utripati še naprej.
Spletna Nova Muska je nastala iz revolta na nespoštljivo ukinitev tiskane revije Muska leta 2009, ko nas je vodstvo Glasbene mladine preprosto odslovilo; o tem sem takrat pisal za Dnevnik pod pomenljivim in še danes aktualnim naslovom (Ob)lastnišvo. Na splet smo se podali z moralnim in kulturnim kapitalom, nosil nas je goli entuziazem, ki nas drži pokonci še danes. Ko smo po prvih korakih konsolidirali vrste, smo se prijavili na medijska razpisa kulturnega ministrstva in obakrat dobili odobrena programska sredstva, ki pa smo se jim in prvič in drugič odrekli, ker smo se ujeli v past razpisnih pogojev, da vsaj toliko sredstev, kolikor so nam dodelili, bi morali imeti na svojem računu. Pa jih nismo imeli. Kako naivno, a ne. Sta pa nas ta spodrsljaja podučila o sivih conah takšnih razpisov, ki najpogosteje niso odzivni na dogajanje v družbi in so praviloma usmerjeni k vzdrževanju status quo.
Vedno znova se stresem, ko slišim blejanje o pluralizaciji medijev, da o tako imenovani uravnovešenosti sploh ne govorim, medtem pa so uredniške politike medijskih hiš pogrnile na celi črti. Pod pritiski lastnikov in njihovih menedžerjev, politike in drugih lobijev so bile odpuščene in odslovljene vrste novinarskega in pišočega kadra. Med največje žrtve procese čiščenja in oženja medijskega prostora, ki traja dlje kot je mlada Nova Muska, sodijo prav kulturne vsebine. Kulturna kritika, publicistika in tudi tako imenovana strokovna mnenja so (bila) izrinjena iz medijske orbite ter nadomeščene z zabavo in estrado. To velja za skoraj vse osrednje medije, tako elektronske kot tiskane, ki že dolgo ne ulovijo in ne zaobjamejo celostno pestrosti dogajanja in ustvarjanja tako na glasbenih kot drugih kulturno-umetniških poljih. V tem tiči počelo kulturnega razkroja in družbene gnojnice, po kateri gazimo in v kateri se s prevlado dilentantizma, obrekljive plehkosti in praznega aferaštva spodbuja mračnost, agresivnost in ovaduštvo. Ne zatiskajmo si oči, v tem smo soudeleženi in posledično tudi soodgovorni za porast ignorance in arogance, ki teptata dialog.
Vsakič, ko vstopimo v neko kritično fazo, dobi Nova Muska svežega vetra v jadra in novega zaleta. Temu smo priča tudi zadnje mesece, ko se je iz koronske (samo)izolacije porodila rubrika Moj album, ki se je fino prijela. Z ostalimi prispevki in objavami skoraj vsak dan zapolnimo stran z novo vsebino. Da je temu tako, gre v prvi vrsti zahvala vsem, ki ste se ali se še boste odzvali/e na naše povabilo k sodelovanju. A tudi to bo mimo in čas bo za nove izzive in nove ideje.
Nimam rad obletnic, že od malih nog, ko so me gnali na različne proslave, polne praznega besedičenja in poveličevanja nesmrtnih junakov, velikih dejanj in prelomnih dogodkov. Privzgojili so mi skeptičnost do takšnih prazničnih obeleževanj in zgodovinskih ritualov. Nenazadnje gre za preizkušnjo “resnice”, ki je še kako ranljiva tvar. S časom spomin z/bledi in zamegli dejstva, megla pa je prvorazredni humus za dogmo in laž, ki izkrivljata “resnico”. Vendar pa je deset let www.NovaMuska.org drugačna obletnica in zgodba, že samo zaradi energije, ki nenehno tli v tem našem heterogenem kolektivu in ki s časa na čas spontano izbruhne. Zato nam ob tej priložnosti želim novih podvigov in premikov ter predvsem ogromno vztrajnosti, potrpežljivosti in volje. Poklon vsem, ki ste tako ali drugače prispevali svoj kos ali samo ščepec k naši pestri spletni združbi, ki je tako prekleto nepredvidljiva, drugačna in prav zato neoporečna; poklon vsem, ki ste sodelovali in/ali še naprej sodelujete, in seveda tudi vam, ki nas samo berete in gledate, kdaj pa kdaj tudi poslušate.
Naj živijo glasbe, muzike in godbe!