Pričujoči album je prvo Dylanovo avtorsko samospevsko delo po prejemu Nobelove nagrade za literaturo in naziv lavreata je (spet) še kako upravičil. Njegova muza je v preteklosti kdaj pa kdaj šla malce počivat, ne za dolgo, a tam od srede devetdesetih je konstantno prisotna v njegovih najboljših delih, ki so prav tako relevantna, kot tisto, kar je ustvaril v šestdesetih. Morda celo bolj, vsaj za mlajše generacije, ki pohoda na Washington niso doživele, vejo pa za Georgea Floyda. Pa s tem nočem reči, da je nova Dylanova plošča spet povod za razglasitev »glasnika generacije«, ker je ta epiteton vedno zavračal in ker je govoriti o »generacijah« v teh časih nekoliko zastarela zadeva. Časi pa so turbulentni, ni kaj, a tudi v tem aspektu niso unikum – tako je bilo bolj ali manj vedno, na različne načine. Kratka obdobja »miru« so bila vedno zgolj navidezna. Človeška neumnost je pač neomajna in to je tudi glavna rdeča nit Dylanove nove plošče: naše poti in stranpoti. V njih je seveda, kot se za mojstra spodobi, odlično ujel duha časa, in pri skoraj osemdesetih objavil album, ki ga bo (ob nizu njegovih avtorskih del med 1997 in 2012) težko prekositi – tako mladim kot starim. Ne zgolj težko; Dylan je z novo ploščo spet zakoličil nove ravni, ki bodo bržčas ostale precej nedosegljive. Nihče (z izjemo že pokojnega Johna Prinea) namreč s tolikim obvladovanjem vseh registrov jezika ne piše tako izpiljenih intertekstualnih pesmi. Pesmi, ki niso zgolj komadi, ki nosijo v sebi reference na različnih ravneh in v različnih oblikah izpovedi. Medbesedilnost naj bi po mnenju stroke sicer bila domena postmodernizma, a to je zgolj opravičilo za dejstvo, da jo dandanes malokdo zares obvlada. Gre pa, to je zdaj že jasno, za najvišjo raven jezikovne/literarne izpovedi, ki nosi na sebi tako mojstrstvo forme (zunanje in notranje) kot zgodovinske in druge povezave, ki bodisi satirizirajo bodisi zgolj beležijo čas, v katerem nastajajo v odnosu na vse prejšnje čase, ki so posredno pripeljali do dandanašnjega. Dylan je mojster jezika, glasba pa tudi na pričujoči plošči ostaja v domeni različnih odtenkov ameriškega glasbenega izročila, od bluesovskih do jazzovskih, countryjevskih in drugih nastavkov, s katerimi je moč podložiti sporočila in jim dati še dodatno dimenzijo.
Kot verjetno veste, je Dylan marca kar naenkrat objavil pesem Murder Most Foul, ki se na zunaj ukvarja z atentatom na Kennedyja, v resnici pa gre za večplastno skoraj dvajsetminutno epopejo o cikličnosti zgodovine in mentaliteti ljudi. Dylan je že svojčas, ko se je atentat zgodil, opozoril na svojevrstno osebno empatijo do atentatorja in na dvoumnosti političnih iger, politika ima tako ali tako različna ozadja in o Kennedyjevi smrti je na voljo nebroj knjig, teorij in razmišljanj. Pomembneje je, kako pesem o »zgodovinskem dogodku« aplicira na dandanašnji čas, kar je bistvo Dylanove pesmi. Nato je kmalu zatem objavil pesem I Contain Multitudes, ki uvaja novo ploščo in služi kot nekakšen prolog v »rough and rowdy ways« človeške mentalitete. Na koncu pa je obelodanil še pesem False Prophet in obenem napovedal pričujoči album. Ta pesem je v svoji bluesovski štimungi mojstrsko zrcalo celotne človeške zgodovine neusmiljenosti in kultov osebnosti. Pozorni poslušalci bodo v pesmi zaznali referenci na pesmi Hello, Mary Lou Genea Pitneya, Only The Lonely (bodisi Sinatre ali Orbisona) in omembo Minnie Pearl, ameriške »Regice«, komičarke z Grand Ole Opryja. Izjemno zanimivo je opazovati, kako Dylan te različne reference, ki na videz skupaj nimajo česa početi, mojstrsko vtke v poanto sporočila o lažnih prerokih, pravzaprav »prvih na vasi«, petelinih na kupih gnoja, ki so tu samo zato, da izvršijo »vengeance on somebody’s head«. Pravzaprav zgodovina sveta v enem verzu.
A če bi pomislili, da so omenjene tri pesmi, čeprav glavno, edino jedro plošče, bi sklepali prehitro. Tudi če bi pomislili, da je Dylan spet napisal lepi ljubezenski pesmi v slogu Make You Feel My Love (My Own Version Of You, pa offenbachovska I’ve Made Up My Mind To Give Myself To You). Ne, My Own Version Of You je pravzaprav pravo jedro plošče, njena najmočnejša, najsrhljivejša in tudi najduhovitejša poanta, osupljiva pesem s frankenštajnovskim nastavkom, podoba sveta in (izprijenih) človeških teženj nasploh: Dylan ustvarja svojo različico »popolne osebe« z zavestjo cikličnosti časa, minljivosti, pogroma … vse to so teme, ki jih obdeluje že desetletja, a zadnjih trideset let še intenzivneje in z izkušnjo človeka, ki je »vse videl, vse preživel«. »Nekoga bom oživil,« poje Dylan in ob tem nas kar strese; skozi pesem se med drugimi sprehajajo Leon Russell, Liberace in standard Willow Weep For Me. »Vidim zgodovino človeštva,« poje Dylan in s tem naravnost pove, kaj »rough and rowdy ways« (in album s tem naslovom) pravzaprav so. Zgodovina človeštva. Ko se v pesmi Goodbye Jimmy Reed spomni bluesovskega mojstra, tudi to ni navadno slovo. Je zgodovina. Vse je zgodovina. Rough and rowdy ways. Ne bomo pretiravali, če udarimo naravnost (najsi se sliši še tako corny), a po temeljitem pretehtanju vseh kontekstov je (po osmih letih avtorskega molka) tole jebeno najboljši album Boba Dylana, kar jih je ustvaril, ne glede na vpliv njegovih starejših mojstrovin. Mlajše generacije se po odzivih na družbenih omrežjih strinjajo, da je stari relevanten as fuck. In tudi moje trde besede so zapisane namenoma. Sicer pa, prepričajte se sami. In če boste v vsej poplavi muzik, ki so zdaj na voljo, našli karkoli, kar se v tem hipu po moči besede z njeno medbesedilno funkcijo, zgodovinskimi konteksti in polihistorstvom nasploh, lahko približa pričujočemu albumu, čestitke. A težka bo – Dylan je star, a močan. Prekleto močan. In duhovit.
