Martin Guerre (muzikal)

Martin Guerre

London Cast Recording, 1996

Pavarotti je enkrat rekel, da je opera fejk, ampak korak za korakom skozi predstavo postane nekaj resničnega. Obstajajo ljudje, ki jim gre opera na živce. So tudi ljudje, za katere ni večje fejk travestije kot so muzikali. Vsi ti pojoči in plešoči ljudje, kaj ima to skupnega z življenjem? Moje mnenje je, da se nekaj trmasto človeškega skriva v človeku, ki poje in pleše.

Kot osebo, ki se je zgodaj ukvarjala s plesom, igranjem inštrumenta in s petjem, me je izrazna paleta muzikala zgodaj nagovorila. Časa osnovne šole si ne morem predstavjati brez Judy Garland, Bernsteinovega On The Town ali pa, dajmo si priznati, redno iztrobljenih Seventy-six trombones. Iz osnovne šole se verjetno ne bi izkobacala v kolikor toliko celih kosih, če mi dušice vsake toliko ne bi pobožal kakšen muzikal. Ko se je z vstopom v novo okolje srednje šole zrak začel izboljševati, tudi muzikali niso bili več tako pogosta oblika užitka. Z nekaterimi izjemami.

Ob koncu devetdesetih sem bila nekje v drugi polovici srednje šole in za novoletne počitnice sem dobila priložnost obiskati sestro v Londonu. Kaj drugega bi v sanjskem tednu počitnic počeli jabolki, skotaljeni z istega drevesa, če ne dnevno hodili v gledališča in se predajali plesnim, gledališkim ter glasbenim užitkom? Zadnji dan sva imeli neizmerno srečo, s kartami sva pristali v parterju! Hkrati se je zgodil podzemni zastoj in do gledališča sva prisopihali, ko se je predstava že zdavnaj začela. Nikoli prej in ne kasneje me ni bilo ob vstopu v gledališki avditorij tako sram. Ko sva se opravičujoče udinjali do svojih sedežev sem pohodila par nog. Seveda obstajajo hujši trenutki v življenju, a jaz si ne morem odpustiti zamujene sekunde s prvega srečanja z Martinom Guerrom.

Martin Guerre je muzikal, ki je danes dostopen predvsem kot zvočni album. Kljub temu, da gre za delo tandema Schönberg in Boublil, ki sta ustvarila vztrajni odrski uspešnici Les Miserables in Miss Saigon, Martin Guerre na West Endu ni preživel več kot treh let, Broadwaya videl ni, od filmatizacije je svetlobna leta. Morda je to dobro, saj ga tako poleg potencialnih oboževalcev zaobidejo tudi politična gibanja, ki bi delo kanila neprijetno začiniti (kot se je denimo zgodilo »Do you hear the people sing« iz Les Miserables, ki so si jo nedavno prisvojili Trumpovi privrženci – realnost je včasih iracionalnejša od odrske stvarnosti). Zakaj Martin Guerre ni postal bolj priljubljen med muzikali, mi ni povsem jasno. Morda zato, ker je zgodba postavljena v čas tridesetletne vojne, se pravi medsebojne morije med evropskimi kristijani? Morda zato, ker ritem sekcijo v partituri poganjajo godala, pesmi pa mejijo na operne arije?

Mene je glasba prikovala na sedež. In vse se je sestavilo v tistem večeru: zgodba, orkester, pevci, scena, gib, kostumi, minimalizem rekvizitov, vse. V ospredje je prišel človek z vsemi svojimi izraznimi sredstvi, pa tudi s svojo individualno in družbeno psihopatologijo, ki nam poganjata zgodovino. Moj čutni aparat je ob živem koktejlu senzornih informacij kapituliral. In od takrat dalje kapitulira skoraj vsakič, ko si doma zavrtim zgoščenko. Morda zato, ker se spominjam tistega sanjskega sestrskega tedna v metropoli, ki se mi je v tistih dneh zdela čudovita. Morda zaradi glasbe same. Ali pa zaradi česa drugega.  

Album s predstave Martin Guerre je zaznamoval konec moje srednje šole. Z Martinom sem se v marsičem lahko poistovetila – medtem, ko je on zapustil Artigat, sem jaz zapustila Celje. Medtem, ko se je on za družbeno priznanje boril v vojni, sem se jaz v šoli. Sta pa najini usodi nato zavili proti precej različnim destinacijam: pri meni (še?) ni smrtnih žrtev, pa tudi »domov« se (še?) nisem vrnila. Morda bi Martinovo življenje steklo po podobnih tirih, ko bi le počakal več kot tistih deset let? Spomini na mobing v mladosti zbledijo. V rojstni kraj se lahko vrneš z lahkotnim korakom in odprtim srcem. Če te je le na poti spremljala, tolažila in prerojevala glasba.

Zala Pezdir je plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja, kulturna antropologinja in glasbenica. Živi in deluje v Uppsali na Švedskem.

foto: Petrus Hyvönen
Share