David Bowie
Outside
Arista/BMG/Virgin/RCA, 1995
6. februarja 1996 je v ljubljanski Hali Tivoli nastopil David Bowie. Star sem bil devetnajst let in seveda sem bil tam, po lastnem mnenju že precej izkušen obiskovalec koncertov. Videl sem Pink Floyde, Rollinge (dvakrat!), Iggyja Popa, Ramonse, Nicka Cavea … Na svoj seznam sem bil ponosen in zraven imena David Bowie je bil prazen kvadratek, ki ga je bilo treba nujno odkljukati.
Ampak tisti večer nekaj ni štimalo. Vajen sem bil koncertov, na katerih so me zvezde bombardirale z vso municijo iz arzenala svojih hitov; navajen sem bil na spektakle, ki sem jih zapuščal hripav, ker sem vsaj polovico komadov znal na pamet. Zdelo se mi je, da vokalisti potrebujejo vso mojo podporo in da bo bobnar gotovo pozabil na tisto sinkopo, če mu je iz občinstva ne bom jasno nakazal. Bowie me v tem smislu ni jebal pet posto. Odigral je svoj aktualni album. Outside. Plate nisem poznal in čeprav je vse skupaj zvenelo dobro, sem bil malo poparjen. Neprepoznavna Moonage Daydream za bis me ni potolažila.
Nekaj dni kasneje sem si album kupil in začela se je – ko govorim o ploščah – ena večjih ljubezenskih zgodb mojega življenja. Outside me je očaral, ne na prvi posluh, za kaj takega je plata vse preveč kompleksna. Moja očaranost je bila posledica postopnega in počasnega odkrivanja plasti, previdnega prisluškovanja vsemu tistemu, kar se skriva za prvim vtisom. In ker je vsega tega toliko, lahko plati prisluškujem še danes, četrt stoletja kasneje.
Ključna stvar, povezana z Outside, pa zame še vedno ostaja Bowiejev ljubljanski koncert, najprej kot zgodba o zamujeni priložnosti. Bolj ko sem album spoznaval, bolj sem si očital, da si ga nisem omislil prej, da nisem prišel na koncert »pripravljen«. Iz prve vrste bi lahko tulil vsa besedila in poznavalsko odplesal vse pomembne poudarke, vključno s tisto genialno general pavzo na tretji minuti in enaindvajseti sekundi Heart’s Filthy Lesson, ko trenutek praznine napolni najbolj seksi vzdih v zgodovini rokenrola. Vse to bi lahko počel, ne pa da sem stal tam in … poslušal. V kontekstu rock koncerta je to vendar nekaj skoraj nespodobnega.
Ja, v resnici je bila – in tega sem se zavedel šele mnogo let kasneje – ta koncertna izkušnja tudi lekcija za odraščajočega mulca in nastajajočega glasbenika. Ne ravno lekcija pokvarjenega srca, zagotovo pa poduk iz ustvarjalske integritete, zvestobe lastni umetnosti in spoštovanja publike. David Bowie v Ljubljano ni prišel delat žura, preverjat kje so naše roke, in iz nas delat spremljevalnega zbora cvetobera svojih uspešnic. Kar nam je ponudil in dal, ni bila hit parada, to je bil koncert. David Bowie je prišel v Ljubljano igrat muziko.
Hit parade so kot muzeji. Pa z muzeji ni absolutno nič narobe, da ne bo pomote, so čudovite shrambe preteklosti in krasna zatočišča za srečanje z že znanim. Bowie pa nam ni prinesel svoje preteklosti, pred nas je postavil življenje, ki ga je tisti trenutek dejansko živel, njegov koncert ni bil stalna zbirka, ampak razstava aktualnih del umetnika na vrhuncu ustvarjalskih moči. In takšnih gest so v resnici sposobni redki zvezdniki in zvezdnice njegovega formata. Le redki si upajo izstopiti iz preizkušenih in vedno delujočih koncertnih obrazcev. Tisti, ki si upajo, dokazujejo dvoje: da verjamejo v živost svoje ustvarjalnosti in da zares cenijo svoje občinstvo, ki na koncert ni prišlo samo vriskat, pač pa tudi – ali celo predvsem – poslušat.
Boštjan Narat je glasbenik in filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist, kolumnist in gledališki ustvarjalec.
