Bon Iver
For Emma, Forever Ago
Samozaložba, 2007
Predstavljam si, da je za ljudi, ki večino svojega življenja obsesivno poslušamo glasbo, življenje beleženo z glasbenimi referencami. Zato mi zgodnja leta 2010-ih niso pomenila nič več kot abstraktne številke, dokler nisem izračunal v katerih letih sem najverjetneje poslušal naslovni album. V moje življenje je prišel v času nekakšne indie-rock obsesije, ki je sovpadal s časom njegovega zatona. Čeprav mi je bila odločitev za predstavitev tega albuma na nek način lahka, sem vseeno okleval, ker bi ga dandanes težko komurkoli priporočil. Falseto Justina Vernona, ki se skriva pod imenom Bon Iver, se včasih zdi prav nerodno previsok, da imaš na trenutke občutek, da se že malo pači, kar lahko naredi album izjemno patetičen, sploh ko se združi z intenzivno sentimentalnostjo njegovega intimnega folky zvoka, osamljenih besedil in mita, ki je album obkrožal in ki gre nekako tako: Justin Vernon se je razšel s punco, s svojim bendom in povrhu še zbolel za infekcijsko mononukleozo. Da je vse to prebolel, se je zaprl v kočo sredi zasneženih gozdov domačega Wisconsina in svojo bolečino in negotovost pretopil v glasbo.
Vse to mi zdaj, ko ga po dolgem času spet poslušam, po eni strani obrača želodec in po drugi strani sem na robu solz, sploh ko poslušam njegovo zadnjo skladbo Re:Stacks, ki je najbrž skladba, ki sem jo poslušal največkrat v svojem življenju. Ker sem takrat še uporabljal platformo last.fm, ki je beležila moja poslušanja, lahko sklepam, da sem ga poslušal okrog 600-krat.
Ko poskušam zdaj to razumeti, razmišljam kateri aspekti mojega takratnega življenja, ki se mi leta 2020 zdi kot življenje nekoga drugega, so botrovali k temu. Prvi je definitivno občutek svobode, ki sem jo doživel, ko sem se preselil v Ljubljano, redno spoznaval ogromno novih ljudi, prebedel skoraj vsako noč in bil hkrati, če sem to želel, absolutno anonimen in izoliran. Prvo mi je po zelo osamljeni izkušnji srednje šole v Novem mestu nekako začaralo življenje s prej dokaj neznano radostjo bližine drugih in slednje mi je v samoti, s pomočjo neskončnih ur glasbe in literature omogočilo podoživljati to bližino in vedno znova okušati ekstazo zavedanja, da sem živ. V teh tihih in intimnih poznih urah, se je sentimentalnost albuma For Emma, Forever Ago nekako uskladila z mojo lastno sentimentalnostjo.
To stanje potratne sreče je bilo hkrati stanje moje totalne ujetosti in paralize, za katerega sem vedel, da ne more trajati in da ga bom na neki točki moral preiti. Ker je bilo moje ustvarjanje takrat povsem osredotočeno na pisanje poezije, ki je od mene zahtevalo nekakšno hiperobčutljivost in pozornost, ki je vsak najmanjši trenutek ali dogodek povečalo v medpovezanost občutkov in pomenov, sem se v času visoke zime januarja 2013 spontano odločil, da bom ritualizirano iniciiral prehod v nadaljevanje svojega življenja. Tako sem najel kočo v zasneženem gozdu na Pokljuki, ugasnil svoj telefon in v izolaciji nase prevzel mit albuma For Emma, Forever Ago. V tem času je nastala moja najbrž najambicioznejša in zagotovo najdaljša pesem z naslovom “Justin Vernon piše dnevnik pozimi v koči” s katero sem skozi prozopopejo artikuliral vse, kar sam nisem znal, se ritualno očistil in se vrnil z občutno daljšim rokopisom svoje prve pesniške zbirke.
Morda najzanimivejši trenutek albuma je prihranjen za pozornejše poslušalce, ko se zadnja in meni najlepša skladba Re:Stacks na albumu konča. Zadnji akord akustične kitare počasi izzveni v tišino prostora in slišimo lahko kako Justin odloži inštrument, se sprehodi skozi sobo in zasliši se pisk starega telefonskega odzivnika.
this is not the sound of a new man
or crispy realization
it’s the sound of the unlocking and the lift away
your love will be safe with me
Bon Iver – Re:Stacks
Gašper Torkar je večstranski umetnik, ki primarno dela z besedo in zvokom za različne kontekste.
