Pred leti sem v Krakowu kupil zbirko The Collection Shakina Stevensa; šlo je za zbirko njegovih solističnih albumov; ne vseh, umanjkal je denimo prvi, pa tudi tedaj najaktualnejši. Šlo je pravzaprav za zbirko njegovih najpopularnejših albumov. Letos je pricurljala novica, da bo zunaj še ena zbirka, tokrat na devetnajstih zgoščenkah, z redkim in neobjavljenim gradivom, kar naj bi bila najpopolnejša zbirka Shakyjevih solističnih del.
Drži. Le da je pred njimi še desetletje plošč z zasedbo The Sunsets, ki jih Shaky ne šteje med solistična, feni pa se zdaj zmrdujejo, da zanalašč pozablja na svoj opus pred uspešno solistično kariero. Shaky s Sunseti je bil konec šestdesetih in v sedemdesetih cenjena glasbena entiteta med pristaši klasičnega rokenrola, če pa mene vprašate, je bil tudi edini res legitimni »Elvis«, namreč tak, ki je Elvisove manirizme obvladal v nulo, a kljub temu ni izpadel kot cenena kopija za vegaške večerne predstave. Elvisa je igral v predstavi in v svoj odrski nastop vnesel nadgradnjo njegovih gibov iz petdesetih, pred vojsko. Z Elvisom iz sedemdesetih se na srečo ni skušal.
To rekši je res malce škoda, da zdaj, ko je bila priložnost, niso pri BMG tvegali in dodali še opus pred solistično kariero, kar bi bila odlična integritetna izdaja. Če Shakyja marate ali ne, ostaja dejstvo, da je bil v osemdesetih najuspešnejši solist po številu hitov, da jih je lepo število tudi sam spisal in da je kljub sprva delni, pozneje pa popolni komercializaciji svojega rockabillyjevskega in riteminbluesovskega izročila v njegovem opusu najti marsikatero udarno izvedbo klasik. V Evropi je bil neverjetno popularen. Pri nas, neuvrščenih tudi; njegova senca ni padla zgolj na nekatere komercialno uspešne glasbenike iz Juge, denimo Daniela Popovića, pač pa tudi pozneje, v devetdesetih, v osamosvojeni deželi; spomnimo se, da so Rok’n’bend svojo prvo uspešnico imeli prav s Shakyjevo pesmijo You Shake Me Up, ki jo je sam objavil na albumu There Are Two Kinds Of Music … Rock And Roll leta 1990, in to ni bila edina pesem z njegovega repertoarja, ki je našla mesto na ploščah Rok’n’benda. Podpisani kantavtor je v devetdesetih na nastopih pogosto igral Josephine, Vanesso, Give Me Your Heart Tonight in I’m Lookin’ v svojih prepevih. Pa tudi Marie Marie in So Long, Baby, Goodbye, sicer izpod peresa Davea Alvina iz zasedbe The Blasters. Pravoverni rockabillyji o Shakyju sicer govorijo zmrdovaje, a ko jim omeniš njegov bivši bend, oživijo. Shaky se je na neki točki pač odločil, da bo popularen. To se je sicer zgodilo z dvema pesmima, ki ju ne bi odkopal čisto vsak: Hot Dog iz rockabillyjevskih let Bucka Owensa in This Old House Stuarta Hamblena, ki jo je v zgodnjih petdesetih pela Rosie Clooney, pozneje pa še marsikdo, med drugimi tudi Carl Perkins. Nato se je odločil, da bo še bolj popularen. In je zvok petdesetih zasukal v pop osemdesetih: Oh Julie, Give Me Your Heart Tonight, Green Door, Turning Away … Kljub nekaterim avtorskim uspešnicam je vedno znal poiskati pesmi iz preteklosti in jih prirediti za radijske postaje sedanjosti: Lipstick, Powder And Paint Big Joeja Turnerja, What Do You Wanna Make There Eyes At Me For Emila Forda, A Rockin’ Good Way Dinah Washington in Brooka Bentona … Vse te pesmi je še vedno pel spoštljivo, morda večkrat preproducirano, a spoštljivo, brez trohice parodije. V devetdesetih se je tempo umiril, hiti so pojenjali, teženje po vrhovih lestvic tudi. Shaky je posnel še nekaj plošč, kjer je še malce iskal, ali bi ali ne bi, pretiraval s producentskimi posegi, a ni več užgalo. Ljudje so ga poznali po uspešnicah iz osemdesetih in te so tudi hoteli slišati. Ko je ob napovedi pričujočega boxa izdal dva še neobjavljena komada, sta takisto šla bolj ali manj mimo vrhov lestvic, čeprav je I Need You Now morda najboljša njegova izvedba v zadnjih tridesetih letih. Črpa iz baladnega Elvisa poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih, nekje med baladami iz filma King Creole in filmskima pesmima Doin’ The Best I Can in (zlasti v uvodu) Wild In The Country. Poezije od Shakyja ne pričakujemo in pesem zazveni pristno, precej bolj kot novejše »mojstrovine« nekaterih »pesnikov rocka« (tu cikamo zlasti na Springsteenov opus zadnjih let) ali multiinstrumentalističnih genijev iz Liverpoola, ki se imajo za nedotakljive. V pričujoči zbirki boste med drugim našli Shakyjevo različico Springsteenove Fire.
V njej je vse, kar je Shakin’ Stevens lahko ponudil brez svojega proslulega benda. Na devetnajstih ploščah je poleg vseh solo albumov (zadnji je izšel leta 2016) še veliko število nealbumskih singlov, pa redkih in nerobjavljenih izvedb. Pridana sta dva koncertna albuma, oba še neobjavljena. Nekaj je dokumentarnega gradiva, fotografij (priložene so tudi note za Oh Julie), pa esej je dopisan, da se ve, za kaj gre. Vse to za približno stotaka in nekaj drobiža, zaloge so omejene, tisti pa, ki vam ni do vseh albumov, bi pa imeli hite, lahko nabavite zbirko Singled Out; na treh ploščah dobite večino tistega, kar je štelo na lestvicah.
Shaky je dandanes zelo umirjen in nepretenciozen mož, ki rad spregovori o nekdanjih časih, a jasno nam je tudi, da še ni povedal vsega. Nekoliko so ga umirile tudi težave s srcem, ni pa seveda rečeno, da ga ne bomo, ko nam bodo končno spet dovolili dihati svež zrak, srečali na odrih. Zato pričujoča zbirka ni zadnje poglavje, je pa konkreten povzetek dosedanjih, tudi po teži. Na zdravje!
