MRFY, Kino Šiška, drugi dan, 6. maj 2022
Bil je poseben dan. Zanimivi osebki so se zgrinjali v razprodano Šiško na drugi dan zanimanja vrednega novomeškega kameleona glasbenih zvrsti. Že samo poslušanje novega albuma Use me spominja na zgodnje Arctic Monkeys (na njihov prodor med glasbene zvezde se še vrnem), Dandy Warhols in mešanico kalifornijske alter scene osemdesetih tipa Jane’s Addiction. Pojavil se je par, ki je izgledal kot Mad Max v glavni vlogi, z obema rokama, in skupinica rosno mladih deklet, ki je očitno vletela s Stone Roses oziroma Oasis koncerta. Nič hudega. Vesel za njih, ker sem rabil okoli 25 let, da sem v Sloveniji dočakal bend, ki poje v slovenščini in se obnaša kot naduti angleški britpop predstavnik. Vse zgoraj našteto je mišljeno pozitivno.
In ja, MRFY so bend za 21.stoletje. V živo ga žgejo na nivoju, teksti so »malo bi bil zaljubljen, malo bi trpel, malo bi se hecal in malo bi užival.« Hedonizem na višku postkoronske Slovenije. Itak nimamo več kaj za izgubiti, edino to, da nas jeseni čaka še en rompompom v obliki omejene svobode. Arctic Monkeys so uspeli z Myspace eksplozijo in ko sem jih zagledal na festivalu, kjer so kot mulci skakali in žgali po odru v neomejenih količinah in potem postali megazvezde zaradi glasbene industrije, me občutek pri MRFY navdaja z istim pridihom. Vizualna podoba koncerta in sam pristop do občinstva štirih razposajenih mladeničev nudi profesionalni nivo. Zdi se, da so na sceni že dolgo. Pa niso, dva albuma, zelo različna in zelo globoka, da se jim posvetiš za dolgo časa. Ugotoviš, da je karizmatični pevec res rad v centru pozornosti in tega ne skriva. Na trenutke mu ego rahlo dela probleme, a zna animirati zvesto občinstvo na ravno pravšnji način, da ti vse skupaj ne gre na živce.
Kako sem jih zavohal oziroma zasledil na vseh teh socialnih omrežjih? Čisto nič na interneti, kot pravijo popularno internetu. Preko televizije, na Studio City, komad Tubaluga kot upor in sporočilo, da imamo diktatorske vlade že poln kurac. Tubaluga je čisto nasprotje romantičnim, eksistencialnim in zafrkantskim komadom albuma Use. Je posvetilo hrupu, Sonic Youth in ostalim noiserskim bendom. Na koncu videa, na kar MRFY dajo veliko, se spomnijo tudi končne scene Fight Club in komada Where Is My Mind? Ali je to recenzija nastopa ali recenzija vizualnih sporočil obetajočega benda, ki zna biti alter velik, če ne doživi kakšnih poškodb od glave do nog? Oboje. Tudi na obleke niso pozabili in tu pride v ospredje Peklenska pomaranča, kulten film Kubricka s fanti, ki vzamejo pravico malce v svoje roke. Tudi MRFY si jemljejo košček glasbene torte na svoj prefinjen način, kar jih dela drugačne. In to šteje. In štelo je tudi občinstvo, ki je bilo dvakrat razprodano, kar je prava redkost. Ali folk želi koncerte po koroni ali pa je vendar program Kina Šiška dodobra napolnjen, Ljubljana pa je tudi zaživela na koncertnih odrih. Tako, da je zanimanje za zafukane odfukance na višku. Ne pozabimo na Leonarda (Di Capria), ki je reden spremljevalec na majici basista in sporoča, da se radi malo pokažemo. Pokažejo se do prave mere dobrega okusa. Muzika je za slovenske razmere, tudi v živo, drugačna in posebna, kar se odrazi v raznolikosti albuma Use in tu je keč. Ali je »Več je Več« okej ali se špil porazgubi? Oziroma zgubi rdečo nit? Na trenutke se je to pripetilo, a na splošno sem bil prav zadovoljen, da sem prisoten nečemu, kar ni šlo narobe, če gre Use narobe. MRFY pač. Naj bodo za zgled. Zaslužijo si.
