Radovednost mi pogosto ne daje miru, zato sem pokukal na Ment, ki kot glasbeni in konferenčni festival ponuja vpogled v zakulisje glasbene (alter) industrije. Opazil sem letanje dol in gor po sobanah, nekateri so bili nonstop na računalniku, nekateri so bili pripravljeni za stike, glasbene najbrž, in posledično spoznavanja, sam sem pa zavil na intervju z Beckie Sugden, punco iz Manchestra, iz vplivnega mesta na razvoj bendov, ki čez nekaj časa postanejo veliki, če so disciplinirani, seveda. Po prvem vtisu in nastopu Beckie ve, kaj počne. Zelo lepo je razložila, kako in kaj z bendi, ki upajo na preboj. Izgledalo je kot da je prišla iz prihodnosti, kar se pa v bistvu tudi dogaja. Ponavadi bendi s severa Evrope postanejo veliki na klubski sceni Velike Britanije in bližnje okolice, potem se pojavijo pri nas z nekajletnim zamikom, če se zgodi čudež. Teh je pa zadnje čase malo. Tudi zaradi korone. Res mi gre že na živce ta beseda, a po Beckieinih besedah je p(l)andemija pustila posledice. V intervjuju je razložila svoj način dela, opisala postkoronsko stanje in z vsem dobrim odnosom omenila, da moramo vztrajati in da bo vse okej. Zelo poučno za nekoga, ki bi rad vstopil v razgibani svet glasbenih agentov, managerjev, roadiejev in ostalih pomembnih členov glasbene verige. Seveda ni vse postlano z rožicami in če Muse zamenjajo managerja po dvajsetih letih, ki je nesel zlata jajca, potem se je za zamisliti. V teh modernih, bolj vizualnih kot glasbenih časih, ko bend veliko stavi na videe in socialna omrežja, se vprašaš, kje je tu muzika? Odgovora pri Beckie nisem dobil, ker s(m)o vsi že preveč vpeti v mobitele in buljenje v ekrane. Malce predaleč je vse skupaj šlo. Hrepenim po bendu, ki bo ponudil s a m o muziko. Intervju mi je bil zanimiv zato, ker punca ve, kako se zadevam streže, in brca naprej, ne glede na konkretne spremembe zaradi korone in modernikalij. Priporočam jo, če jo ujamete kje.
Moja zgodovina obiskovanja festivalov je večinoma temeljila na omejen prostor. Ponavadi ena večja njiva ali manjše zapuščeno letališče ali pa kakšen dvorec, kjer si imel vse na »dohvatu ruke«. Ment je razpršen po Ljubljani, kar zahteva malce organiziranosti pa tudi kondicije, fizične in glasbene. Pohvalno za organizatorja je bilo, da je bil omogočen brezplačen prevoz s trolo, kar sem prijetno izkoristil. Vožnja z avtobusi je druga zgodb, ampak pustimo to. Kot nadebudnež sem si par dni prej skiciral načrt in časovnico, kako bom tekal naokrog in lovil bende. Moral sem biti kar točen. Moja glasbena usmerjenost se je nagibala k postpunku, noiseu in stoner rocku, zato sem začel odisejado v pravem pomenu besede drugi dan Menta, v četrtek, 9. junija.
Začetek je bil res drugačen. Sky H1 & Mika Oki, eden od belgijskega Booma, kot so poimenovali karavano iz meni ljube dežele dEUS in piva, sta bila paša za oči. Preden sem se potopil v audiovideo dogodek, ki me res ni pustil hladnega, sem vstopil v belgijsko predstavitev bendov in na zakusko. No, bolj me je zanimalo pivo in belgijska scena z dEUS na čelu, ki so pustili zelo pomemben pečat v mojem glasbenem raziskovanju. Prijazno so nas postregli in nam priporočili vse bende, vključno Heiso. Sky H1 in Mika Oki v Kinu Šiška je bilo potovanje skozi čas, ko je muzika tako fino prepletena z vizualnimi efekti, da ti sploh ni dolgčas. Usedli smo se in se prepustili magiji moderne tehnologije. Vizualna zavesa je dala občutek prehoda v drugi svet in velikokrat me je obšla misel, da sem v Kubrickovem filmu 2001 Space odyssey.
Po prijetni hipnozi sem padel v ljubljansko juhuhu gužvo in se prebil do Gale Hale, kjer me je čakal Auto. Prijetno odigran nastop postrockerskega miksa vsega, ki te ne pusti ravnodušnega, če vse po vrsti konzumiraš. Auto je trojka iz Slovenije, ki zveni mnogo bolj pestro le s tremi člani. Popeljali so nas na glasbeno popotovanje, ki začuda ni izzvenelo. Če vam uide bus, se sigurno vsedite v Auto, saj je dobra glasbena izkušnja zagotovljena. Moj glasbeni okus in tudi moja ušesa ne strižejo več tako pogosto kot včasih, zato si žal na trenutke zatisnem vse organe ali pa odidem, ker včasih žal nekateri bendi res potrebujejo še nekaj kilometrine ali pa so utrujeni od vožnje, kdo ve. Tako sem naletel na Omni Selassi iz Švice. In pika. Po drugi strani je pa res, da se o okusih ne razpravlja in tudi pestra izbira bendov na takšnih festivalih nudi trditev, da ni vse za vsakogar. Višek je pa ponudila HEISA. Saj, ko te prešine občutek pri tonski, da je to to, me velikokrat ne razočara. In bilo je to to. HEISA, ki se jo primerja z mešanico Tool, Battles in Black Midi, je bil primeren odklop za raznorazne glasbene navdušence. Bilo je soparno za popizditi, a švicali smo skupaj. Dostikrat me zmoti bend, ki želi mnogo glasbenih zvrsti predstaviti v enem paketu in potem misli, da bomo pač navdušeni. Ni vedno tako. Pri HEISA se je pa zgodil preboj, ker dečki imajo občutek za previdno poigravanje z žanri in to jim gre dobro, kaj dobro, super. Zelo posvečen nastop članov, ki se jim je trgalo, in ta prava energija me nista pustila ravnodušnega. Belgijci nadaljujejo dobro tradicijo, na primer Brutus so bili lep primer odfuka. Vesel sem bil ponovnega obiska množic, ki so se predale glasbi in ne toliko buljenju v ekrane.
Ponavadi sem se na glasbenih festivalih zbudil enkrat v zgodnjem jutru v šotoru od neznanske vročine, zdaj sem se pa podal v tretji dan Menta prijetno spočit z dvema ali trema šumečima tabletkama in pripravljen na nove izzive s svojo ne tako močno festivalsko kondicijo kot pred leti. Festival ne čaka, mene je pa tudi zanimal drugačen začetek dneva s Popotnikom in njegovim bendom, ki se mu je pridružil malce kasneje. Gonilna sila se je malce pohecala, le kje je bend in hkrati opustila možnost, da pridejo trezni na oder. Popotnik v Ortu je s svojo totalno zanimivo in pestro liriko prepričal, malo manj z bendom. Všeč mi je bila njegova intimna razlaga sveta, ki je tako pristno resnična, da kar boli. Res poseben nastop, ki se vtisne v spomin. Trenutno eden zanimivejših kantavtorjev, ki se mora vpisati v slovensko glasbeno zgodovino. Intima šteje in to se pri Popotniku zelo čuti. Edinstveno. Ujemi ga na njegovem potovanju.
Potem sem odvihral eno nadstropje nižje, kjer je že vihral KOIKOI. Pač novodobna srbska scena ponuja brezkompromisne bende in tudi indie-rock-kraut-postunk senzacija ni razočarala. Bend je stresel večjo halo Orta in mi smo se tresli z njim. Ogledalo je zrcalo je lepo ogledalo tega v živo norega odklopa, ki se je prikazal v pravi luči. Srbi očitno dobro vplivajo na slovensko bit. Bilo je, enostavno rečeno, noro, raznoliko, odtrgano. Kot Balkan, območje zabave in trpljenja. Če nisi užival, je bilo s teboj nekaj narobe.
Takoj zatem sem skorajda tekel v Staro Elektrarno, kjer je raziskovala glasbene meje Martha Sky Murphy, ki nudi intimne, tihe občutke. Spet, to skakanje od benda do benda, te lahko malce odpelje, ker ponudba je bila res raznolika. Njena nepremičnost je nudila zanimivo glasbo, ki sodi v zatemnjene sobane manjših površin. Ko PJ Harvey sreča Mazzy Star, tam-tam nekje… Po umirjenemu nastopu je sledil It’s Everyone Else, ki sem ga imel že nekaj časa za ogled in posluh. Nine Inch Nails so mi je takoj padli v primerjavo, a me je po drugi strani ženski in moški vokal ter njun zanimiv nastop takoj vrgel v res hrupen, kvaliteten izbruh. Toliko je enih bendov v Sloveniji, ki potrebujejo možnost javnega nastopa, zato da pokažejo, da r e s delajo dobro muzik, in It’s Everyone Else je eden izmed njih. Hkrati sem pa vesel, da se ohranja doom-noise-HC kultura, ki se nam je predstavila pred mnogimi leti z Atari Teenage Riot.
In zopet sem moral hoditi, tokrat v Gromko, kjer so se v totalno soparnem ozračju predstavili Srbi s čudnim imenom Gazorpazorp (kar pomeni planet v Andromeda galaksiji), a muzika ni bila nič drugačna od izbora Menta. Niso se bali in pokazali so potresno energijo. Zrel bend za zrele čase. Raztrgali so ozvočenje in naše duše. Neka nepojasnjena svoboda pride s srbskimi bendi, ker tako igrajo, ker se tako obnašajo. Ker pač so, taki kot so. Ni igre.
Ment je postal zrel festival. Moja pris(o)tnost je rabila nekaj festivalske kondicije, pričakoval sem kvaliteto, bi še več, a raztrgati se na več koncev preprosto ne da. Tako kot je bil program razgiban, smo se tudi glasbe željni pripadniki in pripadnice alternativne scene morali razgibati. Upajmo, da se kakšen bend pojavi že letos na slovenskih odrih na solo nastopu. Užival.
