StonerKras Fest, Prosek-Prosecco (TS), 20. avgust 2022; nastopajoči: Nebula, Buss, Omega Sun, Glory Owl, Samsation, Big Black Whale
Le streljaj od slovensko-italijanske meje, malo nad Trstom, prelepim obmorskim mestom »Trst je naš«, sem dobesedno padel v časovno kapsulo. Rocket Panda Management in Mladinski krožek Prosek-Kontovel sta uprizorila pravi psihedelični stoner rock festival. Vasica Prosek je ena ulica, en bar s pomenljivim imenom Makadam, na drugi strani pozitivno razpoloženi Be Happy bar, ki ponuja tudi baje zelo znano vino prosek, ki je, milo rečeno po naše, bel cviček. Preden sem zavil v prijeten mali gozdni park, kjer so ga žgali nostalgični bendi, sem se skoraj zabil v spomenik padlim partizanim s pomenljivim znakom in poezijo Srečka Kosovela. Ta vasica mi bo še dala vetra, sem si zamrmral.
Za uvod v zlata osemdeseta in devetdeseta sta poskrbela dva prešerno razpoložena DJ-ja, ki sta pogrela žile počasi kapljajočim obiskovalcem na dogodek. Kako prijetno in pomembno je, če muzika s plat fino paše pred in po dogodku. Pogled na ceno piva me je konkretno prizemljil in če sem padel v časovno kapsulo glede bendov, je bila realnost postkoronske scene takšna, da sem izbral alternativni način hidriranja z domačim vinom. Prostor se je spremenil v pribežališče še tistih ostalih posameznikov in posameznic, ki ohranjajo kulturo poslušanja drugačnih bendov, ob katerih dobim občutek, da smo kot nekakšni odpadniki v tem popredalčkanem svetu in da so takšni dogodki zabava in odklon od tega sveta. Bilo je prijetno. Bilo je drugačno. Bilo je noro dobro, ker ljudje potrebujejo, sicer samo za vikend, odklop.
Mladci iz zasedb Big Black Whale in Samsation so predstavljali mešani zasedbi italijansko-slovenskega sodelovanja ter so bili odklon od »starih prdcev«, ki so sledili. Še malo več vaje in vztrajnosti in ni se nam bati za ohranjanje psihedelije v 21.stoletju. DJ-ja sta nadaljevala s super setom, od starih Soundgarden do vsega mogočega, ter držala rdečo nit rokenrola na primernem nivoju. Nadaljevanje StonerKrasa je popestril tudi dež, končno!, a kaj, ko je voda zelo hitro izpuhtela. Ni pa izpuhtelo zanimanje, saj sem se ravno zaradi Nebule odpravil na potovanje v drugi čas. Med vožnjo tja sem pomislil, da grem poslušat bend, ki me je vrgel na rit s plato Charged pred več kot dvajsetimi leti, kar ponavadi pomeni, da bend, ki guli odre že tretje desetletje, bo zaigral tudi stare hite. In da se bom počutil kot v letu 2000?!? Skoraj bi bilo tako.
A naj se vrnem k predvozačem, ki so bili enakopravni zvezdam. Glory Owl so se ponovno zbrali samo za to priložnost in izpeljali pošten nastop, ki mi je potrdil znano dejstvo, da italijanska muzika temelji na kanconah. Kaj več pa ne, žal. Ime Omega Sun sem nekje že zasledil oziroma veliko ljudi je šepetalo o njem. Primorci iz Kopra ga res dobro žgejo. Mešanica dooma in stonerja s primernim vokalom, ki te popelje v puščavske pokrajine. Približek nostalgiji po Kyuss, Unidi in Karma To Burn. Bend je bil ustanovljen leta 2013 in ko se zlijeta izkušenost in prava mera dobre muzike, se zgodi Omega Sun. Stonerji so zaznamovali precejšen del mojega mladinskega življenja in Omega Sun so bili fin odklop, prava potešitev spomina na kultne bende, ki so svoj čas zahajali v Ljubljano in okolico. Omega Sun so bili nepozabni. Kras(ni) večer so nadaljevali Italijani Buss z oznako »heavy psych«, a ni bilo niti heavy niti psihično naporno. Pri takih izrazih je bolje, da ostanemo na dobri strani stonerja.
Nebula so vzniknili iz ruševin kultnega benda Fu Manchu in so navdušili z albumom Charged, ki spominja na kalifornijske puščave zabave tipa Desert Sessions, zbrane bande okoli Josh Hommea (ex-Kyuss). Če sem se slučajno nahajal v časovnem stroju oziroma kapsuli in pričakoval, da bodo trije norci, med katerimi najbolj izstopa pevec s svojo malce cirkusantsko opravo, odigrali hite, sem se pošteno zmotil. Transmission from Mothership Earth je njihov zadnji izdelek in vse, kar je bilo od nostalgije, je bil samo en hit. Ostalo je bilo novejše in znašli smo se v nekem prenosu iz Zemlje na drug planet. Planet StonerKras Fest. Na trenutke so me popeljali k space-rock veteranom Monster Magnet, a neizmerno sem oboleval v fuziji stonerske uživancije. Vmes je pevec razložil, da je to njihov zadnji špil, po katerem morajo na pot do cca. 1000 kilometrov oddaljenega letališča, od koder bodo leteli domov. Bili so pristni, razigrani in posebni. Kot oblak Nebula. Počutil sem se vesoljsko.
Zelo sem užival, le da sem pričakoval sem, da se bo usulo par avtobusov norih obsedencev iz Trsta, pa se ni. Pa drugič. Naj se zgodi StonerKras II.!
