NOAIR, Kino Šiška, 26. oktober 2022
Čudni so časi »nove normale«, ko bend praznuje obletnico na vsakih pet let in se dere, da Janez hoče samopotrditev, ko popevka tedna postane pokojna kraljica na glasbenem hologramu… in ko pride na koncert predstavnika novega slovenskega alter vala, ki ne popušča že nekaj let, okoli sto duš, med katerimi sta tudi dve starejši mami, in so priča primorskemu, drugačnemu glasbenemu vetru, ki je na polno sprožil magičen večer v mali dvorani Kina Šiška. Drugačnost pritiče NOAIR, ki me je pritegnil ne toliko s hitom Love Indifferent kot s celotno tretjo, zadnjo noro dobro plato Square. S primerjavami s pokojnim Jeffom Buckleyem in Radiohead ni nič narobe, ker teh dveh biserov nismo nikdar na polno zaužili na sončni strani Alp – hej, kdo nima rad jamranja Thoma Yorkea in zapuščine sina legendarnega Tima Buckleya!?!
Umaknil sem se k zavesam Komune, ki služijo mehkejšemu zvoku, in se zavit vanje prepustil prijetnemu in posebnemu dogodku. Še pred koncertom sem jih imel na sumu, da bodo zaigrali celoten Square, in to se je tudi zgodilo. Album je celostno popoln in tudi nastop je bil dovršen in tehnično zelo dobro odigran. Half-Past je tako enostavno lep in oseben, sam tekst spomni na vso lepoto okoli nas, a poglejte, kam smo prišli. Če se poigram z besedami, je NOAIR območje noir-ja, kar njihova glasba na trenutke tudi je. Že na začetku so odvrnili vse gumbe na inštrumentih in kako dobro je delo. »Uživajte, dokler lahko« je bila posebna besedna zveza poeta Kacota in tudi pevca Maksa, ki nam je poslal sporočilo, da so pomembni trenutki tukaj in zdaj. Komada Rather in Square sta bila igriva in sta nakazovala na primorski humor in prostranost morskega neba, ki nista izginili iz glasbenega sveta. Že poprej sem v recenzijah omenjal, da je slovenski jezik romantično popoln za pesnikovanje, in s komadom Igra se prikaže, da bi lahko bila celotna plata v tem dragocenem, redkem jeziku. Tako lepo so zaigrali ta komad, ki vsebuje melanholijo Radiohead pomešano s tekstom, da me je pustil hrepenečega do kosti. Forgotten spominja na morsko življenje pozabljenih trenutkov in nasploh glasbena širina NOAIR nudi zasanjane poglede na morska obzorja. Skozi ves nastop sem bil potopljen v raznorazne viharje občutkov. NOAIR so posebni, preveč posebni za slovensko sceno, kot zakopan biser na dnu oceana ali slovenskega morja. Suol Stripped je prikazal posebnost vokala, ki ne glede na to, ali vam je všeč ali ne, krasi to mistično druščino. Kakovost glasbenega ustvarjanja se pokaže tudi v pisanju hitov, ki pritegnejo in sezujejo iz čevljev, in Love Indifferent je prav tak, za povrh pa še posvetilo zlatim osemdesetim. Zaradi tega je vredno spoznati NOAIR in se zaljubiti v cel Square. Drugačni časi, drugačna ljubezen. Vrhunec koncertnega večera je bil Ko se stemni v sobi, ki nas je z izredno zvočno in lučkarsko kuliso odpeljal v noč, da smo jo občutili. V komadu, ki zaobjema popolnost glasbe in lirike, se je strast pomešala z muziko. Dive je bil logičen zaključek prvega dela koncerta, v drugem pa so odigrali starejše kot so Colours, World on Drugs in Clockwork Dance, da se je začutilo kot da sta se zgodila dva koncerta v enem večeru. Holly G. je njihov avtorski, a vrgel me je v čase Babyshambles, in prav je tako, da so britanski vplivi zajebantski. V drugem delu nastopa so se NOAIR hecali, a skozi glasbene pokrajine komada Switcher ponudili tudi resen potres.
NOAIR niso za vsakogar, a drugačnost nas dela posebne, kajne. Biti radoveden in odkriti NOAIR je nuja v vnaprej določenem svetu izbire. Genialnost primorskega viharja je v spoštovanju glasbene dediščine s preloma novega stoletja, ki so ga zapakirali v brezzračni prostor. Album Square je popoln. Koncert je bil popoln. NOAIR so popolni in še zdaleč nioso za pozabiti.
Naj tri:
