Marianne Faithfull – Songs of Innocence and Expericence

Pri mnogih pomembnih umetnikih se sprašujemo, kdaj se je zgodila prelomna točka, na kateri so postali in ostali relevantni. Včasih je to neumno vprašanje, zlasti pri tistih, ki vstopijo na sceno že izdelani, nekateri pa imajo t. i. »mladostna obdobja«, iz katerih se razvijejo v referenčne. Primer prvih je denimo Leonard Cohen, drugih Ricky Nelson in v neki meri tudi Marianne Faithfull, ki je iz žgoleče od medijev oklicane pop dive postala nekakšna Lotte Lenya sodobnega časa, pa tudi kot (so)avtorica je nanizala nekaj vidnih dosežkov. Nekateri pravijo, da je svoj pravi prostor pod soncem našla konec sedemdesetih s ploščo Broken English (1979), na kateri je dokončno našla svoj interpretativni glas. A brez težave sežemo še kako desetletje nazaj, v leto 1969, ko je izšla mala plošča Sister Morphine. Faithfull je takrat še snemala za založbo Decca in založba Decca se je te pesmi ustrašila. Zgodba je znana, tudi tista s soavtorstvom (pod pesmijo sta namreč podpisana tudi Mick Jagger in Keith Richards). Nekje takrat je Faithfull začela tudi izgubljati do tedaj prosluli kristalni glas, ki ga je tam od leta 1964 s pridom uporabljala in si prislužila visok komercialni in kultni status žgoleče lepotice, ki se giblje v nevarnih krogih.

Pričujoča antologija njenih pesmi za založbi Decca in Island obsega tridesetletje dosežkov, med 1965 in 1995. Kar nekaj je redkih in neobjavljenih pesmi, tako studijskih kot koncertnih, pa tudi Sister Morphine je tu prvič po letu 1969 v izvirni obliki z male plošče. Dve zgoščenki tudi z naslovom dobro zaobjemata obe obdobji njenega ustvarjanja: nedolžno in izkušeno. A če mislite, da je Marianne do konca sedemdesetih let zgolj žgolela folk pesmice, zvočno obogatene, poslušajte njeno izvedbo The First Time Ever I Saw Your Face z albuma Faithfull Forever (1966). Nato si zavrtite še It’s All Over Now Baby Blue iz leta 1971, objavljeno šele 1985. Nato pa pojdite poslušat njeno izvirno izvedbo As Tears Go By (1964)in prisluhnite še tisti z albuma Strange Weather (1987).

Marianne Faithfull pravzaprav ni bila nikoli pop diva, vedno bolj brechtovska figura, a za dokončen avtotransfer je potrebovala nekaj časa. Njen Yesterday je še vedno zelo lep, je pa tudi rahlo srhljiv. Kar seveda ni nič v primerjavi s tem, kar je prišlo pozneje.

Share