To ni knjiga za na plažo. Tudi za v hribe ne. Ta špeh od monografije, ki je velikosti LP plošče, tri prste debel in težek cele tri kile, zahteva čas, prostor in dobro svetlobo, predvsem pa našo pozornost, saj gre za zajeten zalogaj, ki v vsej svoji veličini in težini zaobjame lik in delo Milana Manojlovića, v Zagrebu »a i šire« bolj znanega kot Mance. Postreže njegovo zgodbo in ustvarjalnost v sliki in besedi, od (z)godbe do likovne in drugih umetnosti. Markanten življenjski opus je več kot samo naklonjeno zaobjet v tej lično urejeni monografiji, za katero je v prvi vrsti zaslužen njegov oboževalec, kolekcionar, založnik, arhivar in predvsem prijatelj Kornel Šeper. Ob zbranih likovnih delih v drugi polovici tega knjižnega špeha, je ob svojih zapisih Šeper zapolnil prvo polovico monografije s teksti, spomini in izjavami različnih Mancevih sodobnikov, sopotnikov, oboževalcev, sodelavcev, prijateljev, kritikov in tudi mlajših rodov navdušencev, ki jih dopolnjuje pester izbor arhivskih fotografij iz Mancevega življenja, vse od malih nog. Cela vrsta sodelavk in sodelavcev, ki so sodelovali pri nastanku tega knjižnega portreta, spoštljivo potrjuje daljnosežni pomen, vlogo, inspiracijo in mesto Manceta na zagrebški sceni. Kot celostna umetnina tega (navidez) naivnega, nekonvencionalnega, skromnega in predvsem neprilagodljivega umetnika nagovarja in je zaklad potencialnega navdiha tudi za bodočnike.
Ko sem sredi 1990 let od Kornela Šeperja prejel paket kaset njegove založbe Kekere Aquarium, sem ob vsej naklonjenosti do noise rocka Ha Det Bra, Why Stakla?, Gone Bald, Kvaka 22, poljskih Ewa Braun, eksotičnih Šumskih še najbolj naostril ušesa ob nekem čudnem kantavtorju, za katerega sem prvič slišal. Presenečen, kaj pa ta »človek iz Katange« počne v tem paketu, sem bil kmalu od zagrebših prijateljev razsvetljen, da gre za skriti biser zagrebške untergrunt scene, ki je s svojimi spontanimi nastopi na zagrebški Filozofski fakulteti sredi 1990 let ustvaril mali pravi kult okoli sebe. V nadaljevanju poti je ostal zvest samemu sebi, ni klonil pod »uspehom« in »slavo«, raje je ostajal svoboden kot ptica in se je namesto kariere oklepal margine, kjer pravzaprav ostaja in živi še danes. Svoj svet, misli, domišljijo pa tudi strahove in skrivnosti je ob glasbi in poeziji izlil v risbe in stripe, ki so s to monografijo dokončno stopile v sfero javnega dobra, kar velja tudi za njegove šale, anekdote, pripovedi, humor, nepredvidljivo liriko, ki se vleče skozi knjigo. Mance je le redko nastopil izven Zagreba, najpogosteje spontano in nenajavljeno, a kdor ga je imel srečo slišati ali tudi srečati, je zagotovo še danes počaščen; kdor ga še ni slišal ali spoznal njegovega vsestranskega elana, lahko s pomočjo te obilne monografije spozna svet dobrohotnega človeka, ki se ne podreja standardom, kaj šele trendom, ter je iskrivi antijunak tako glasbene industrije kot sveta umetnosti.
Po prvi kaseti Čovjek iz Katange je Mance objavil še kaseto Plavi bar leta 2000 in Melodije sobe i predsoblja tri leta kasneje, vedno na pobudo Šeperja, rastoči renome na glasbeni sceni pa je leta 2011 prekinil s svojim zadnjim koncertom v atriju zagrebškega SC in se v celoti posvetil risanju, kar še danes posvečeno in neumorno počne v svojem odmaknjenem svetu domišljije in svobode. Kdo ve, kaj si misli o dotični monografiji, zagotovo je skromen, vendar njegova avra se prav nič skromno izriše na straneh njegove življenjske (z)godbe. Zbral in spisal jo je Šeper pod blagoslovom hrvaškega podjetnika Emila Tadeschija, ki je tudi dal pobudo za ta obsežen projekt. V njem so sodelovali številni, na primer Saša Rakezić alias Aleksandar Zograf, Mario Kovač, Helena Klakočar in mnogi drugi, ki so pridodali svoja besedila ali se v intervjujih izpovedali in spominjali. Temu so dodani še drugi i/zbrani časopisni zapisi o Mancu, ki se v knjigi predstavi skozi pripovedi iz pogovorov s Šeperjem. Monografija na skoraj petsto straneh odkriva večplastnost tega skriteta zagrebškega bisera, ki ga rado primerjajo s Sydom Barretom, Rokyem Ericksonom in Danielom Johnstonom, obenem se izriše tudi zagrebška kulturno-umetniška scena od zgodnjih 1970 let čez 1980 in 1990 naprej. Ob bendih Piki Paus, Gospođa Nada, Korowa Bar, iz katerih so nastali Karlowy Vary, Ložači, Cul-DE-Sac, v katerih je bil Mance preden je stopil na solistično pot, je v njej pretanjeno zaobjeta tudi zagrebška umetniška scena, katere del je (bil), naj si gre za organizacijo ZZOT, katere soustanovitelj je bil koncem 1970 let, ali za številne likovne, gledališke in performativne projekte pa vse tja čez ustanovitev Močvare v Zagrebu, kjer je Mance predstavljal vzor in navdih.
Ta knjižni špeh preprosto sodi na polico vsake kulturno-umetniške ustanove, ki da kaj nase, na polico vsakega navdušenca nad umetnostjo, saj kot antipod kulturno-umetniškemu glamurju predstavlja lik in delo samoniklega umetnika, zatreskanega v umetnost in svobodo. Zatreskaj se tudi ti in spoznaj skrivnost pregovora: Skromnost je lepa čednost!
Knjiga Mance – Tajna starog hrasta je pri nas v prodaji v Hiši sanjajočih knjig, knjigarni založbe Sanje, na Trubarjevi v Ljubljani.
