Kozinova dvorana Slovenske filharmonije v Ljubljani, 20. december 2024

Orkester Slovenske filharmonije (OSF) decembrski abonmajski koncert vokalnega cikla VIP, ki večinoma poteka v veliki dvorani matične stavbe na Kongresnem trgu, prikladno in smiselno že leta izvede kot božični koncert in ga tako tudi napove oziroma oglašuje. Nič drugače ni bilo letos, ko smo imeli priložnost prisluhniti koncertu z zgovornim naslovom Johann Sebastian Bach – Božični oratorij. Vsekakor smiselno poimenovanje, saj sta Orkester in Zbor SF s solisti izvedla I., II., III. in VI. (zadnjo) kantato iz nesmrtne božične mojstrovine velikega poznobaročnega skladatelja (kataloška oznaka dela BWV 248). Kozinova dvorana Slovenske filharmonije je bila, kot božičnemu koncertu pač pritiče, razprodana in nabito polna. Med poslušalstvom je bilo mogoče videti tudi nekaj znanih obrazov klasično-vokalne scene, denimo umetniškega vodjo ZSF Gregorja Klančiča, direktorjeva pomočnika Sebastjana Vrhovnika in Nejca Avblja ter seveda samega direktorja, Mateja Šarca. Filharmonija takšne množice ljudi z logističnega vidika ne prenaša ravno najbolje, kar je bil verjetno tudi poglavitni razlog, da se je koncert začel s približno desetminutno zamudo.
Izjemen dosežek se mi zdi, da je v sezoni 2024/25 vodenje Zbora SF prevzel legendarni angleški zborovodja Stephen Layton, verjetno najbolj znan kot ustanovitelj zbora Polyphony, s katerim je v slabih štirih desetletjih delovanja poleg standardnega repertoarja izvedel tudi ogromno novih del (Pärt, Adès, MacMillan …) in posnel mnogo izjemnih plošč, ki so po vrsti želi visoka priznanja strokovnih krogov – posebej pri srcu mi je fenomenalen posnetek Lauridsenove Lux aeterna iz leta 2004. Layton slovi po inovativnih in strastnih interpretacijah zborovske glasbe, pogosto premika meje zborovskega repertoarja in navdušuje avditorije po vsem svetu ter se je kaj kmalu uveljavil kot ena najvplivnejših osebnosti sodobne zborovske glasbe. Njegova umetniška vizija in predanost najvišjim standardom glasbene odličnosti dajeta dejstvu, da ga imamo zdaj priložnost pogosteje gostiti tudi v Ljubljani, še posebno privlačnost in fascinacijo. Vse pohvale naši filharmonični hiši, da ga je uspela privabiti k rednemu sodelovanju.

Že v uvodnih, brez dvoma najbolj znanih taktih celotnega oratorija, ki jih predstavlja zborovski stavek Jauchzet, frohlocket, auf, preiset die Tage (Vriskajte in ukajte, počastite te dneve), so bile hipoma slišne akustične omejitve Kozinove dvorane, kot je predvsem precej rezek tutti/forte-fortissimo zvok daleč od idealne separacije inštrumentov in človeških glasov. Veliko idealnejša bi bila tudi tokrat Gallusova dvorana, kjer bi se poleg tega koncerta lahko udeležilo precej več ljudi. V dinamično prominentnejših odsekih je združen zvok številnih grl zbora kaj pogosto potopil reducirano zasedbo orkestra z na primer zgolj dvema violončeloma in enim samim kontrabasom. No, ko se je posameznikov slušni aparat stežka le privadil razmeram, je tudi zvočna slika postala »boljša«, seveda pa nikakor idealna. Lepo sta jo dopolnjevala predvsem Tomaž Sevšek (k. g., pozitiv) in Barbara Kresnik z dvema Schnellarjevima pavkama, ki lahko tovrstno glasbo resnično oplemenitita kot fin posip sladkorja v prahu na že tako greha vredni sladici.
V solistično-recitativnih odsekih kantat, ki so že po osnovni kompozicijski maniri bolj komorne narave, je bila dinamična podoba odrskega izvajanja nemudoma prijaznejša, čim so se vrnile višje dinamične stopnje, pa so se z njimi ponovile tudi prej opisane akustične težave. Mladi solistični SATB kvartet Ilčić – Potočnik – Radchenko – Kozjek je navdušil s kakovostjo in s še posebej razveseljujočim dejstvom, da je polovica (Potočnik, Kozjek) izšla in prišla iz matičnega »hišnega« zbora. Sinfonia na začetku II. kantate je bila zelo prijetna, v ariji Veselite se, pastirji, hitite pa je tenorist Radchenko navdušil z lepim fraziranjem in vzorno tekočo koloraturno melizmatiko. V III. kantati smo slišali zares lep arija duet soprana in baritona (Ilčić, Kozjek) z odlično komorno spremljavo pozitiva, dveh oboj in dveh kontrabasov. V zadnji VI. kantati, ki je obenem tudi zadnja kantata celotnega oratorija, je bilo slišati še največ spodrsljajev, najpogosteje v obliki ponesrečenih trobilnih nastavkov in vstopov.
Slovenski filharmoniji smo lahko hvaležni za prijeten (pred)božični glasbeni večer, oplemeniten z le redko in zato toliko dragocenejšo priložnostjo slišati vsaj nekaj posameznih kantat iz Božičnega oratorija. Celotna izvedba bi bila že brez premora dolga okrog tri ure in bi se z morebitnim odmorom časovno še raztegnila, kar je bil verjetno tudi primarni razlog, da je bilo treba ob tej priložnosti dve kantati izpustiti.