Te dni sem si ogledal dva odlična glasbena dokumentarca, zadnjega o Rolling Stonesih v štirih delih na TV Slovenija in prav tako (do sedaj) zadnjega o Buddy Guyu The Blues Chase The Blues Away iz leta 2021. Mick Jagger izpostavlja navezanost na blues v začetnih letih Rolling Stones, Buddy Guy pa nameni kar nekaj besed tudi rocku, še več pa svojim začetkom in bridko sladkemu življenju v rodni Louisiani, preden je kot dvajsetletni mladenič odšel v Chicago. In prav ta država na ameriškem jugu bo rdeča nit tokratne pripovedi o glasbi odtod, njenih posebnostih in izstopajočih posameznikih, predvsem pa o t. i. swamp bluesu.
Prav tako, kot sta bila po prepoznavnosti izstopajoča in različna bluesa iz Chicaga in Memphisa iz istega časa, je od sredine 1950 let po izvirnosti izstopal zvok bluesmanov iz Louisiane, ki jih je za založbo Excello (sicer s sedežem v Nashvillu) posnel v Crowleyu mož po imenu Jay Miller, sicer lastnik lokalne prodajalne plošč. Ob tem je zanimivo, da Buddy Guya, ki je brez dvoma najbolj znan bluesman iz Louisiane in edini še živeči velikan bluesa iz prve polovice prejšnjega stoletja, ni toliko zaznamovala muzika lokalnih bluesmanov iz soseščine kot zvok in način igranja (električne) kitare Guitar Slima, slavnega po »hitu« iz leta 1954 The Things That I Used To Do, še bolj usodno pa Boogie Chillen Johna Leeja Hookerja iz leta 1948.
Producenti, še posebej, če so hkrati lastniki svojih sprva majhnih neodvisnih založb, običajno odločajo o vsem: od tega koga in koliko bodo snemali, kako naj muzika zveni, komu bodo prodali posnetke, kdaj in kako jih bodo lansirali na trg, do urejanja vseh formalnosti, ki gredo zraven, t. j. pogodb, plačil in avtorstva. Imajo pač svojo vizijo in svoje interese, tako kot glasbeniki. Slednje je bil pogost razlog nesporazumov, tudi pri Excellu, saj je Jay Miller (tako kot drugi v njegovi koži) pogosto pristavil lonček kot (so)avtor skladb in tako še iz avtorskih pravic potegnil levji delež zaslužka. Izkoristil je pač nevednost muskontarjev, na poštenost pa seveda pozabil. A na njo niso pozabili revni in lačni avtorji, ki so lahko zgolj ugotavljali, da sami od tega nimajo kaj več od drobiža, tudi če postane njihov komad znan, priljubljen in velika uspešnica.
Kitarist, orgličar in pevec Slim Harpo je to doživel na svoji koži. Iz anonimnosti se je prebil s skladbo I’m A King Bee, ki so jo kmalu posneli tudi Rolling Stonesi in Muddy Waters. Kjub temu, da je nanizal še nekaj lokalnih uspešnic in da se je končno prebil tudi na nacionalno lestvico najbolj priljubljenih skladb svojega žanra, je ekonomski učinek izostal in zato sta se sprla in razšla s producentom. Bil je zelo nadarjen glasbenik, ki se je sprva zgledoval po Jimmyu Reedu iz okrilja založbe Chess. Njen solastnik Leonard Chess tudi ni bil imun na podobne prakse z nekaterimi glasbeniki, saj je celo veliki Muddy Waters bil prvikrat v življenju zares bogato poplačan za svoje ustvarjanje šele proti koncu svoje kariere pod producentskim vodstvom rock kitarista Johnnya Winterja pri založbi Columbia. Slima Harpa pogosto poslušam, ker je dober, pa ne samo v bolj dodelanih in znanih uspešnicah, ki so jih radi preigravali tudi drugi glasbeniki, npr. Yardbirds, Kinks in drugi, temveč tudi v manj znanih ali celo povsem spregledanih. Obstaja okrog sto, med 120 in 130 njegovih posnetkov, kar je za dobrih pet ur muzike, a bi priporočil kak pregledni izbor za začetek.
Morda bo komu bolj všeč njegov bratranec, kitarist Lightnin’ Slim, ki je po mnenju mnogih najboljši izvajalec izpod okrilja založbe Excello. Slim Harpo je začel nastopati kot orgličar v njegovi skupini, preden je začel samostojno glasbeno pot in še sam poprijel za kitaro. Bolj kot njuno pa je znano sodelovanje kitarista Ligtnin’ Slima z orgličarjem, ki sliši na ime Lazy Lester, saj sta pogosto igrala v zasedbah drug drugega. Pravzaprav srečamo ista imena na ploščah glasbenikov, ki so s pogodbami vezani na isto založbo. So ne samo pri roki, ker so pogosto v prostorih založbe, t. j. v studijskih prostorih, temveč še bolj zato, ker so del glasbene družine, ki si medsebojno pomaga. Pri založbi Excello je posebno tudi to, da poslušalcem identitete (prava imena in priimki) njenih paradnih zvezd ostajajo neznanka. Posnetke glasbenikov so namreč striktno izdajali pod njihovimi umetniškimi imeni, ki so jim jih nadeli: Lightnin’ Slim, Lazy Lester, Slim Harpo, Lonesome Sundown, Silas Hogan, Whispering Smith …
Muzike nima smisla opisovati z besedami, ker jo je treba poslušati, a za lažjo predstavo o tem, kaj je swamp blues in kako zveni, korajžno poklikajte na ime katerega od navedenih glasbenikov in se prepustite povsem drugačni muziki od tiste, ki je nastajala v Chicagu, Memphisu, Houstonu ali katerem drugem znanem centru bluesa. Če so nekatere založbe osredotočene zgolj na eno zvrst glasbe, je zanimivo, da na tem področju nemalokrat bolj uspe drugim družbam, ki so odprte tudi za druge zvrsti. Če pogledamo za primer Excello in Chess pa še Sun Records, so vse tri legendarne bluesovske firme snemale še vse kaj drugega, od rhythm and bluesa, zgodnjega rock & rolla, jazza, pa tja do countrya, tex-mexa in še česa.
Danes so posnetki založbe Excello lahko dostopni, saj so jih z odkupom pravic za izdajo vključile v svoje kataloge tudi druge založbe, npr. AVI Records, Flyright Records, ACE Records, da lahko primerjamo glasbo tudi skozi čas in menjave generacij. Kako zelo drugačno muziko od očetov igrajo sinovi, slišimo, ko si zavrtimo kakšno ploščo Tabby Thomasa in njegovega sina Chrisa Thomasa Kinga, ki na prvencu za Arhoolie Records pokaže, da se je mnogo bolj nalezel Hendrixa kot pa tega, kar je lahko dnevno poslušal v domači krčmi, kjer so nastopali oče in njegova generacija. Chris je sicer tudi dober, a bi raje videl, da ne bi posnemal Hendrixa.
Pravzaprav je velik paradoks, da najboljši močvirski blues zadnjih trideset let igrajo fantje (no, danes že možje v letih) iz Floride združeni v zasedbi Packrat’s (Men Of The Swamp) Smokehouse, ki igrajo bolj pristen swamp blues od temnopolte mladeži kot je Chris. Gonilna sila te mnogo premalo znane in cenjene zasedbe je sicer pevec in orgličar Anthony »Packrat« Thompson, ki navduši z res dobrim vokalom na obeh ploščah, ki sem jih s težavo nabavil iz Amerike. Po nekem čudnem naklučju sem enkrat naletel na posnetek z njihove tretje plošče Cadillac In The Swamp in sem bil takoj zasvojen. Škoda, da imajo le štiri plošče. A pozor, obstajajo še drugi izvajalci z istim(!) imenom, ki nimajo zveze z njimi, niti s swamp bluesom.
Dunaj ni tako daleč od Ljubljane in tam se da slišati marsikaj takega, česar v Ljubljani ni. S prijateljem-slikarjem Nikom Slovencem sva se 13. julija 1992 odpeljala poslušat Buddya Guya, ko je tistega poletnega večera na prostem raztural in poskrbel za nepozaben koncert, ki ga je isti večer obogatil tudi nastop ekscentričnega Screamin’ Jaya Hawkinsa. Na Dunaju so lahko še nekajkrat slišali, kakšna muzika se igra po južnjaških krčmah v Louisiani. Slišali so lahko tudi v tistem času najboljšega po mojem okusu Clarenca Edwardsa. Na njega sem bil pozoren že zelo zgodaj preko nekaj redkih posnetkov dr. Harrya Osterja, ki jih je naredil tam doli okrog leta 1960. Takrat je še igral na akustično kitaro, a je moral počakati tri desetletja, da se je končno prebil iz anonimnosti z albumom Swamps The Word (1988), ki ostaja nepreseženi vrhunec njegovega ustvarjanja. K temu pripomore na tej izjemni plošči tudi (takrat rosno mlad 24-letni) violinist Michael Ward; zanimivo, da je na prvih posnetkih igral ob spremljavi violinista iz bližnje soseščine. To je bil Butch Cage, eden redkih bluesmanov, ki je poprijel za ta instrument. Njuni posnetki pa res zvenijo old fashioned in postrežejo z avtentičnostjo tistega downhome feelinga, ki je prisoten tudi na drugih dveh značilnih posebnostih muzike iz Louisiane. To sta zydeco in cajun.
Butch Cage in Clarence Edwards blestita na plošči Country Negro Jam Session, ki je v katalogu družbe Arhoolie Records. Njen lastnik Chris Strachwitz ni bil osredotočen le na blues, saj je populariziral tudi tehano, cajun in predvsem zydeco s kraljem harmonike Cliftonom Chenierjem kot največjo zvezdo tovrstne glasbe iz zamočvirjene Louisiane. Seveda ni bil samo Excello s svojimi najbolj znanimi predstavniki tisti, kjer so izdajali muziko s tistih krajev, čeprav je najbolj znan in je sinonim za downhome blues iz Louisiane. Množica singlov, ki so se vrteli po južnjaških džuboksih vse od štiridesetih let naprej, je vključenih na dveh četvornih CD boxih pod naslovom Louisiana Swamp Blues angleške založbe JSP Records. S pisano množico bolj ali manj dobrih izvajalcev ponudi celovit vpogled v glasbeno ustvarjalnost tega dela ZDA.
Pri nas je malo zadišalo po Louisiani le v Postojni, kjer smo v okviru tamkajšnjega Blues festivala lahko 30. marca 2006 slišali zydeco v izvedbi CJ Chenierja, ki nadaljuje očetovo izročilo. Po električnem bluesu iz tamkajšnje tradicije je zadišalo 28. oktobra 2010 v izvedbi solidnega kitarista Shermana Robertsona, ki je v začetku 1980 let igral v zasedbi Cliftona Cheniera. Tudi kitarista in orgličarja Louisiana Red, ki je imenom zavajal, ker je bil rojen v Alabami, je bil užitek slišati v živo pri nas leta 2005.
Kako pisano in posebno je vzdušje v naravnem okolju nastanka muzike, o kateri razmišljam danes, se spomnim vedno, ko pomislim na odličen film Walterja Hilla Southern Comfort (iz leta 1981, preveden v Južnjaška uteha), še bolj pa ob ogledu tistega dela iz serije dokumentarnih filmov American Patchwork, v katerem je Alan Lomax predstavil raznoliko glasbeno ustvarjalnost ameriškega juga, še posebej zaznamovano z dediščino tamkajšnjih francoskih in angleških kolonij ter suženjstva.
