Pharoah Sanders … Karma

Pričujoči tekst sem napisal (na dušek) pred tremi leti, ko me je pretresla novica, da se je izteklo življenje Pharoaha Sandersa. Ko sem ga napisal, še nisem imel v mislih pisanja kolumne, zato bo tokratna drugačna, v eni naslednjih pa se bom osredotočil na izbor plošč in posnetkov tega izjemnega človeka.

************************************************************************************************************************************

Počasi in tiho odhajajo zadnji velikani jazza. Ugašajo življenja ljudi, ki so pomembno  zaznamovali tudi moje življenje. 23. decembra 2013 se je izteklo življenje Yusefa Lateefa, desetletje prej, 2. decembra 2002, Mala Waldrona, 24. septembra 2022 pa je umrl v Los Angelesu pri 81 letih Pharoah Sanders, ki je 2. julija 2008 nastopil na Jazz festivalu v ljubljanskih Križankah. Koncerta se živo spomnim tudi zato, ker je bil to zadnji, na katerem sva bila skupaj z ženo Alenko. Nekaj let pozneje sem šel sam poslušat Archieja Sheppa v Cankarjev dom, ki me je kljub častitljivi starosti navdušil s čilostjo in jasnim glasbenim izrazom. Ta gospod kot eden redkih – tako kot Sonny Rollins – še vztraja in tudi nastopa. 

Pharoah Sanders je igral še en mesec pred smrtjo, 28. avgusta 2022, na We Out  Here Festivalu v angleškem Cambridgeshireu pred množico najrazličnejših generacij, skupaj z 28-letnim sinom Tomokijem, prav tako saksofonistom, ki je z nebrzdano energijo in strastjo spominjal na mladostnega očeta, ki je med koncertom ves čas sedel na vozičku, a še vseeno igral baladne parte. Ta pogled in zaključek koncerta sta bila izjemno ganljiva. Kot da je množica prevladujoče mladih prišla na spoštljivo zadnje srečanje z glasbenim velikanom, preden zapusti tuzemsko glasbeno sceno in njegova duša odpotuje v nove neraziskane kraje in krajine, kar je vedno počel in preskakoval meje jazza, a se venomer vračal na to izrazno polje. Večina publike na njegovem zadnjem nastopu najbrž sploh še nikoli ni slišala njegove glasbe, a so v okviru festivalskega dogajanja vendarle čakali dobro uro, da se je koncert vendarle začel. Presenetljivo in hkrati ganljivo, saj današnji glasbeni heroji ne bodo nikoli postali legende več desetletij in par generacij, saj je postalo vse le stvar modnega navdušenja za eno sezono, preden se pojavi nov trend z novimi kao vzhajajočimi zvezdami, a bo najbrž jutrišnji čas pokazal, da je šlo le za muhe enodnevnice na tekočem traku ponudbe in povpraševanja … kjer dosedanji trud, delo, dosežki in slava ne pomenijo kaj dosti, če sploh kaj tistemu, ki živi danes in le za danes in le zase, za ta trenutek, za to, da mu je fajn, ki pleše sam s seboj, ki je pod vplivom opojnosti povsem sam, čeprav med množico … In to boleče spoznanje in frustracijo je izpostavil kot lastno izkušnjo v nekem intervjuju pred par desetletji tudi Pharoah, ko ga preprosto ni nihče več nikamor povabil igrati, niti posneti kake nove plošče.

Človek, ki je na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta pretresel jazzovsko sceno kot eden najvplivnejših novih saksofonistov, na začetku tega tisočletja ni posnel nove plošče skoraj 15 let. Pravzaprav je bil v odlični glasbeni formi, ko smo ga leta 2008 lahko slišali na odru Križank. Marsikdo bi povsem obupal nad temi nihanji zanimanja, ki ga diktira kapitalizem s tržnim gospodarstvom in zakoni ponudbe in povpraševanja … Pred sabo ugledam tragično figuro očeta jazzovskega tenor saxa Colemana Hawkinsa, ki je vedno veljal za uglajenega in urejenega gospoda, spoštovanega med glasbeniki in publiko, kako je sredi šestdesetih let vidno pešal v vseh ozirih, saj je takratni modni trend free jazza z novimi junaki čez noč pometel z vsem in vsemi, ki so karkoli pomenili do takrat, tudi z največjimi. Ni bilo več špilov, ni bilo več dohodkov, ni bilo več navdiha, ni bilo več veselja do življenja, oblačila so zgubila modno aktualnost, brada in poraščenost nista dajali slutiti še pred kratkim sijoče polti na nasmejanem obrazu gosposkega videza, tudi mlada ljubica ni bila več primeren eliksir …

O Hawku govorim v zvezi s Sandersom zato, ker menim, da prav tako sodi v kategorijo nesmrtnih figur, ki so zaznamovale zgodovino jazza. K sreči je Sanders preživel vse te turbulence sodobnosti in ohranil svoje glasbeno bistvo. Njegova ikonična podoba z osivelimi brki in brado, kapami in drugimi pokrivali ter ohlapnimi tunikami in sproščenimi oblačili je spet postala vsakdanji spremljevalec ljubiteljev glasbe na odrih malih klubov, koncertnih dvoran, festivalskih prizorišč, postal je zaželen povabljenec na snemanjih mlajših kolegov, ki so znali iztržiti čimveč iz takega sodelovanja … Včasih so jazzarji nastopali na koncertih, da so nato zaslužili s prodajo plošč, ki so jih šli navdušenci kupit v prodajalne, danes je vse postavljeno na glavo in se plošče ali CD-ji takorekoč ne prodajajo več v masovnih nakladah, temveč le še v butičnih izdajah limitiranih par sto kosov po astronomskih cenah, in glasbeniki zaslužijo le še z nastopanjem na koncertih, zato jih je dvoletna (pravzaprav od začetka leta 2020 do poletja 2023) abstinenca zaradi pandemije korona virusa skoraj obubožala. … Dandanašnji je vse na dosegu roke, nihče ne bi za nič več ničesar plačal, temveč le še zastonj potegnil iz svetovnega spleta … kakšne avtorske pravice, neki. Sodobni potrošnik konzumira vse, tudi glasbo preko pretočnih vsebin na računalnikih, tablicah, mobilnih telefonih … klik ali dva in lahko vse vidim, slišim, zvem … Pa res? Kaj ostane od tega in takšnega načina konzumiranja dobrin – tudi glasbe? Na Youtubu je na stotine posnetkov Sandersa in še mnogo več jih bo zdaj … vendar se skozi to množico datotek ne da  dobiti vpogleda ne v njegovo življenje, ne v ustvarjanje, ne v pomen … omogočeno nam je le kopičenje slik, zvokov in morda podatkov, ki pa jih je že treba vzeti z rezervo, saj večinoma izvirajo z osebnih mnenj, pripomb, vtisov.

Moje duhovno druženje z 11 let starejšim Sandersom se je začelo na začetku 1970 let, ko mi je prišla v roke njegova legendarna Karma. Če bi moral izbirati med prelomnimi ploščami in za vsakih pet let izbrati le po eno najbolj vplivno, bi za drugo polovico 1950 let brez dvoma izbral Kind of blue Milesa Davisa. Prvo polovico šestdesetih bi zaznamovala A love supreme Johna Coltrana, konec šestdesetih pa Karma. Uvodnih par taktov skladbe The creator has a master plan te potegne kot magnet in začneš krožiti po njegovi glasbeni orbiti. Zato sem uvodnih nekaj taktov tudi uporabil za avizo svojih (nekaj sto) radijskih prispevkov o jazzu v nočnem programu Radia Slovenija v 1980 letih. Z odprtostjo in toplino zvoka tenor saksofona te v hipu potegne v brezmejni svet glasbe – danes opredeljene kot spiritualni jazz – glasbenikovo sporočilo ni izraženo toliko v melodiji in strukturi skladbe, kot v sliki občutenja in razpoloženja, množici uporabljenih instrumentov in ritmov, s katerimi slika paleto občutij od tišine preko valovanja do eruptivne eksplozije, od jeze, žalosti do radosti in sreče, od vzdihov do krikov, ciklus od rojstva do smrti se le navidezno zaključi.