Sodobni skandinavski jazz ne bi bil nikoli takšen kot ga poznamo zadnjih 50 let, če ne bi bilo Dona Cherryja. Ta moja uvodna trditev se bo najbrž veliki večini zdela vsaj nenavadna, če ne že kar čudna. Da ni pretirana, bom pojasnil in argumentiral v nadaljevanju. Seveda se s Cherryjem ni niti vse začelo, kaj šele končalo, a je izjemno močno vplival na tamkajšnje glasbenike. Vsega pa je »kriva« njegova švedska žena Moki, ki ga je »zvlekla« tja gor na hladni sever, da je s svojo žepno trobento pihnil v tlečo podstat žara skandinavskega jazza in ga razpihal v ogenj, ki je ogrel srca ljubiteljev dobrega jazza širom Evrope. S tem so se na široko odprla vrata danes vsem znanim E.S.T. ( Esbjörn Svensson Trio), FIRE! (Trio / Orchestra) in drugim.  V pomoč za uvodno spoznavanje s švedsko jazzovsko sceno lahko posežete po dvojnem kompilacijskem CD albumu Contemporary Swedish Jazz (Caprice Records, 2007).

Prvi preboj na širši zemljevid svetovnega jazza so doživeli norveški in švedski jazzisti na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, saj ravno njihove plošče so bile med prvimi v katalogu novonastale nemške založbe ECM. Preko njih je širša jazzovska skupnost večinoma prvikrat slišala za Norvežana Jana Garbareka in Terje Rypdala, ki sta postala sinonim za skandinavski jazz. A ta je živel svoje avtonomno, sicer precej izolirano življenje na tistem geografskem področju že dolgo pred tem. Najbolj nadarjene – tako starejše kot tudi nadebudne mlade – glasbenike, bi morale podpirati vse države tako kot to počne Švedska preko državno financiranih koncertnih agencij in založb. Izstopa inštitucija Rikskonserter z diskografsko založbo Caprice Records.  V njihovem katalogu najdemo tako dela pianista Larsa Sjostena iz starejše generacije pa tudi prvo solo ploščo mlajšega pianista Boba Stensona. Skrbno premišljen nabor izvajalcev je naplavil tudi zasedbo Rena Rama. In ta je le ena od tistih, ki jim namenjam tokratno pozornost in za katere menim, da ne bi smele ostati prezrte.

Preden se posvetim po krivici premalo poznanim imenom iz severnih dežel, moram reči še besedo ali dve o tistih najbolj znanih. V sklop vpliva ameriških glasbenikov na evropske kolege prek sodelovanj v mešanih zasedbah sodijo tudi neželeni učinki s svojimi posledicami. Ena takšnih je razpad norveško-švedskega kvarteta Garbarek – Stenson, ko je ta ravno dosegel svoj ustvarjalni višek s ploščo Witchi-Tai-To. To sovpada z izidom plošče Belonging leta 1974, ki jo je Keith Jarrett posnel s temi izvrstnimi skandinavskimi  glasbeniki. Kako se je ob tem počutil njihov izjemni pianist Bobo Stenson, si lahko le mislimo. Ves Garbarekov žar (op., glej spodnji ČB video posnetek iz leta 1968, ko je bil star šele 21 let) iz prejšnjih let je izpuhtel v melanholični hlad niča za ceno komercialnega uspeha v senci genialnega pianista, ki mu je bila to ena od etap v času njegove tranzicije iz freejazzovskega obdobja v post-bopovsko naklonjenost standardom. Ubili so dve muhi na en mah – res velika škoda, saj Jarrett nikoli ni bil več Jarrett s plošče The Survivors Suite z njegovim ameriškim kvartetom, Garbarek pa nikoli več pomemben nadaljevalec post-Tranovske tradicije, ki je preigraval Sandersa in navdušil tudi Georga Russella.

Malo znano je, da je Garbarek posnel prve plošče ravno v sodelovanju z Russellom in jih izdal pri založbi Flying Dutchman. Kakorkoli že, nekaterim je bila ta Garbarekova preobrazba všeč … meni ne. Meni je všeč Cherry, meni je všeč njegov temperament, spontanost in neposrednost, ogenj in strast, raznolikost in igrivost. In ja, na Garbarekovi najboljši plošči izstopa ravno Cherryjeva skladba Desireless, ki v dvajsetih minutah pokaže vse, kar je najboljšega v jazzu.

Toda pravo izhodišče za predstavitev izjemno nadarjenih, a premalo znanih norveških in švedskih jazzistov, ni plošča Witchi-Tai-To, temveč album Dona Cherryja Eternal Now za založbo Sonet iz leta 1974, ki vsebuje posnetke iz zadnjega leta pred izidom. Na njem izstopajo kot multiinstrumentalisti zlasti tolkalec Bengt Berger ter saksofonista Christer Bothen in Bernt Rosengren, vsak na več različnih instrumentih. Plošča je nenavadna že od zunaj, saj naslovnico krasi ena od povsem odštekanih tapiserij Cherryjeve življenjske sopotnice Moki, ki je bila vsestranska umetnica. Nenavadna pa ni le naslovnica, še bolj nenavadna je vsebina, ki nas čaka v brazdah vinila. Od za jazzovske zasedbe značilnih instrumentov boste lahko slišali le klavir, na katerem se v različnih skladbah preizkusijo skoraj vsi sodelujoči. Tibetanski gongi, zvonci, frulice, taragot, harmonium, mridangam, dousso kynia v rokah Agnette Anstrom ter kalimba in drugi iz arzenala instrumentov s celega sveta so »slikarsko orodje« za izrisovanje podob in pripovedovanje zvočnih zgodb, ki nas pripeljejo do glasbenega izročila tibetanskih menihov, indonezijskega gamelana in pogrebnih ceremonij severozahodne Gane.

In jazz, kje je kaj od tistega, kar si običajno predstavljamo pod tem pojmom? Ni ga! In ni free jazza, ki so ga vsi ti igrali v 1960 letih preden so se podali na raziskovanje oddaljenih neznanih krajin glasb sveta. Je pa tu t. i. NU JAZZ! Tako je Cherry poimenoval svojo muziko, ki jo je ustvarjal z različnimi posamezniki in kolektivi od začetka 1970 let naprej. Izvirno kot njegova muzika in izvirno kot njegova žepna trobenta.

Kot nekakšna vilinska bitja s špičastimi pokrivali in bradami iz starodavnih nordijskih izročil so videti podobe »čudakov« (po izgledu spominjajo na nekakšno švedsko izpeljanko imidža ZZ Top), ki so posneli le dve plošči. Skiciran griot z eno od variant »afriške lovske kitare« na naslovnici sila nenavadne in zelo redke prve plošče švedskega kvarteta Spjärnsvallet iz leta 1975, ki so ga sestavljali tolkalec Bengt Berger, saksofonista Christer Bothen in Kjell Westling ter basist Nick Strom, daje slutiti zanimanja teh glasbenikov. Vinilka je izšla leta 1976 in ni bila nikoli ponatisnjena, zato dosega visoke cene med zbiratelji. Sredina 1970 let se iz zgodovinske perspektive pokaže kot erupcija skandinavske jazzovske ustvarjalnosti. Sodelovanje s Cherryjem je bilo obojestransko koristno za vse. Na dolgi rok se sicer ni obdržala nobena od zasedb teh glasbenikov, a so bili zelo aktivni v raznih projektih v tistem obdobju. To je vzdrževalo tudi stalno zanimanje za njihovo ustvarjanje in nastope. Spjärnsvallet so presenetili, ko so štiri desetletja pozneje izdali drugi album Again & Again, ki seveda ne dosega prvenca, čeprav ni slabo za muskontarje, ki so se vmes že precej postarali, a jim kljub sedmim križom ne manjka energije in idej.

Gotovo niste slišali niti za švedsko zasedbo Archimedes Badkar, ki je obstajala med leti 1972 in 1981 ter posnela več plošč. Prvenec so izdali leta 1975, meni najljubša je tretja z naslovom Tre. Njihova muzika me je mnogo bolj navdušila in sem si jo bolj zapomnil kot tisto, kar sem o Arhimedu, njegovem zakonu in slavni kopeli slišal v šoli. Fizika in podobno mi ni bila nikoli blizu, čeprav je dobro vedeti, kako se stvari odvijajo in funkcionirajo. Sem pa zato uspešnejši pri razumevanju glasbe in umetnosti nasploh. Hecno, da sta to prva ugotovila moja gimnazijska profesorja za matematiko in fiziko ter glasbo. Zakonca sta me celo spodbujala v to smer, čeprav me je razredničarka po drugi strani precej grdo drgnila pri fiziki. Vseeno, hvala, Zora in Mitja, zlasti za prvo.

Bolj znana švedska zasedba je Rena Rama, ki je začela nastopati leta 1971 ter dve leti pozneje izdala prvenec pri Caprice Records. V njej je ob tolkalcu Bengtu Bergerju, pianistu Bobu Stensonu in basistu Pallu Danielsonu opozoril nase predvsem saksofonist Lennart Aberg. Slednjega sem v svojih kolumnah že izpostavil po njegovem sodelovanju v drugih skupinah. Zasedba Rena Rama je bila deležna večje pozornosti v evropskem prostoru ob izidu njihove druge plošče Landscapes, ki je izšla pri JAPO Records leta 1977. Za poslušanje priporočam predvsem ti dve, čeprav med njihovimi drugimi maloštevilnimi ni take, ki bi jo lahko odsvetoval. Je pa res, da njihova muzika ni vedno prav milozvočna in enostavna.

V tej kolumni sem se namerno izognil tistim izvajalcem, ki so bolj znani in ki so ob različnih prilikah nastopali tudi pri nas. Norvežani in Švedi so stalno prisotni v katalogih založbe ECM, tako da ni potrebe po tem, da jih naštevam. Sam pa še vedno pogrešam dostop do kakšnih posnetkov Lennarta Aberga in Bernta Rosengrena, ki sodita med številne odlične skandinavske jazz glasbenike, od katerih nekateri ostajajo neupravičeno prezrti. Mimogrede: današnje generacije ljubiteljev jazza poznajo na Švedskem rojenega trobentača Gorana Kajfeša, ki navdušuje zlasti z zasedbo Tropiques. Redki pa vedo, da je bil jazzist tudi njegov oče, pianist Davor Kajfeš (rojen leta 1934 v Zagrebu), ki je od leta 1967 ustvarjal na Švedskem. Pred petdesetimi in več leti so pomembno preoblikovali jazzovski zvok skandinavskega jazza tudi drugi glasbeniki iz našega dela starega kontinenta in bližnje okolice. Gotovo najpomembnejši je turški bobnar Okay Temiz, ki je pogosto igral s Cherryjem in mu (raz)širil obzorja z bogastvom balkanskih ritmov in neukročene domišljije. Tudi leta 1970 rojeni trobentač Goran Kajfeš je očitno že v rosni mladosti pogosto poslušal Cherryja, kar ne ostane neopaženo na njegovih ploščah – poslušajte Goran Kajfeš Tropiques w Christer Bothén – Jazzklubb Fasching, Stockholm [2019 Live Album].

 

Ta multi-kulti preplet in dovzetnost Skandinavcev za tisto, kar je povsem drugačno od njih ter njihove senzibilitete in mentalitete, je morda najbolje izražen v ploščah Bitter Funeral Beer Banda tolklalca Bengta Bergerja. Ta še vedno igra, eksperimentira in raztura z nenavadnimi kombinacijami projektov, ki se jih loteva. Vse mi seveda ni blizu, gotovo pa lahko brezrezervno priporočam koncertni posnetek, zabeležen na Live In Frankfurt ’82. Obstaja tudi videozapis tega koncerta in na njem boste lahko spoznali kar nekaj teh pomembnih glasbenikov, ki sem jih izpostavil v tej kolumni. To je še posebej dragoceno, ker njihovih plošč ni prav na pretek.