Potovanje še traja, čeprav je Jeffrey Lee Pierce mnogo prezgodaj izstopil iz skrivnostnega vlaka. Je eden tistih, ki nikoli ni požel širšega priznanja, a tistim, ki s(m)o ga cenili za časa življenja, je pustil neizbrisen pečat. Ostal je sinonim za ‘slo po življenju’, nemiren in stalno raziskujoč, izjemno načitan, a tudi problematičen značaj. Stalno iskanje ga je gnalo po svetu, ni se ustalil ne v Kaliforniji, ne v New Yorku, v Londonu, na Japonskem… Skupina The Gun Club, ki jo je vodil, je po njegovi zaslugi stalno menjala članstvo in založbe, vmes je nastopal in snemal solistično ali v manjših, ad hoc zasedbah. V zadnjih letih se je ujel s kitaristom Cypressom Grovom, na prenosni kasetofon sta posnela vrsto osnutkov, ki se zaradi nenadnega poslabšanega zdravstvenega stanja Jeffreya Leeja Piercea niso izoblikovali v končane pesmi. Vsaj takrat ne…
Ko je Cypress mnogo kasneje pospravljal po podstrešju, je naletel na kaseto, na kateri je pisalo JLP Songs. Na njej so bili tisti osnutki, ki kot taki, niso bili primerni za objavo. Pa vendarle jih je bilo škoda zavreči. Ideja je bila rahlo nora, ampak se je hitro prijela in razširila. Te in še nekatere druge osnutke naj bi v končane pesmi razvili Jeffreyjevi glasbeni kolegi, somišljeniki, ljubitelji. Tako je leta 2009 izšel album We Are Only Riders in pred nekaj tedni še nadaljevanje The Journey Is Long, oba je podpisala druščina s skupnim imenom The Jeffrey Lee Pierce Sessions Project. Spisek sodelujočih v projektu sestavljajo večinoma veterani, Jeffreyevi sopotniki iz osemdesetih in devetdesetih let. Verjetno je glavni magnet kar Nick Cave, pripada mu uvodna pesem City In Pain, ki je niso dokončali The Gun Club leta 1992, torej bi sodila na njihov album Lucky Jim. Ker je osnutek izvirnika posnet v studiu, je bilo mogoče uporabiti Jeffreyevo igranje kitare, petje Nicka Cavea pa zagotovo pesmi ne dela nobene škode. Tudi Hugo Race je podobno boemski popotnik in je zlahka zajel duha pesmi I’m Going Upstairs, odigral jo je v slogu a la Ramblin’ Jeffrey Lee Pierce, medtem ko je Steve Wynn pesem From Death To Texas speljal v rockovsko polje. Izjema na albumu sta dve izvedbi znane pesmi iz repertoarja The Gun Club, The Breaking Hands najprej pojeta Mark Lanegan in Isobel Campbell, kasneje še Nick Cave in Deborah Harry. Morda se zdi komu prisotnost pevke skupine Blondie nenavadna, ampak Jeffrey je bil velik ljubitelj že konec 70-ih let, bil je celo predsednik fan cluba. Kasneje je njihov kitarist Chris Stein rešil kariero The Gun Club, ko je produciral album Miami in naslednjega, Las Vegas Story, založil pri lastni gramofonski hiši Animal Records. Skratka, tudi v priredbah The Breaking Hands so ohranili igranje Jeffreya Leeja Piercea, moško-ženski duet pa sporočilo prinese kvečjemu bliže bistvu. Še eno načelo vsega projekta je skupaj zbrati glasbenike, ki morda doslej sploh še niso sodelovali. Tako se je Warren Ellis pridružil Bertrandu Cantatu (Noir Desir), po daljšem času sta skupaj spet snemala Thalia Zedek in Chris Brokaw (nekdaj Come), Lydia Lunch poje z Barryjem Adamsonom, zraven spet gode Warren, Mick Harvey se kot Zelig pojavlja v različnih zasedbah itn.
Razumljivo je, da so tile izvajalci v precepu; po eni strani se je na nek način potrebno podrediti izvirniku, ohraniti njihov značaj, po drugi strani pa so ti izvajalci tudi sami močne avtorske osebnosti, ki želijo pustiti svoj pečat. Med nami, niso vse priredbe zadele duha Jeffreya Leeja Piercea. Skupina Vertical Smile pod vodstvom basista Youtha (Killing Joke) je zvok nastavila na pretirano agresivno stran, medtem ko so Astro-Unicon (pre)sladko sentimentalni. Zdi se, da so najbolje zadeli bistvo tisti, ki so Jeffreya spremljali od blizu, tisti, ki so poznali izvore njegove bolečine in občudovali neustavljiv zanos.
Ob koncu si poslušalec ne more kaj, da ne bi pomislil, kako bi te pesmi zvenele v izvedbi dobre zasedbe The Gun Club (hm, je bila katera slaba?). Realno pa smo dobili več, kot bi smeli pričakovati; večina t.i. tribute albumov se obeša na izbor uspešnic in izvajalce nedorasle nalogi. Jeffrey, kjerkoli že je zadnjih 16 let, je lahko ponosen na dva albuma priredb. In naj prišepnem, v pripravi je še tretji.
