Mitja Reichenberg

Neminljiva lepota, neskončna zver, vrtnica in obljuba

Lepotica in Zver (La Belle & la Bête, Christophe Gans, glasba Pierre Adenot, 2014)

 

Pripoved o prelepem dekletu in strašnem bitju, v katerega podobo je uklet princ, je znana po vsem svetu. Leta 1757 jo je zapisala pisateljica Gabrielle-Suzanne Barbot de Villeneuve (1711-1780). Zgodba je na neki način večna dualna pripoved o vprašanju zunanjega in notranjega sveta vsakega bitja – pa naj gre za prelepo deklico ali strašno pošast. Po tej pripovedi so posneli kar nekaj filmskih zgodb,

Eden zgodnejših filmov na to temo je bila mojstrovina, ki jo je ustvaril Jean (Maurice Eugène) Cocteau leta 1946, glavno vlogo moško vlogo princa-pošasti pa je prepričljivo zaigral Jean Marais, lepotica pa je bila Josette Day. Glasbo za ta film je napisal Georges Auric in požel vsekakor velik uspeh. Film velja še danes za tisto neizčrpno klasiko, h kateri se je vredno vračati. Leta 1991 je tovarna sanj Walta Disneyja naredila animirano različico zgodbe, ki je osvojila zlati globus in se je v zgodovino zapisala kot prva animirana pripoved, ki je bila nominirana za oskarja v kategoriji najboljših filmov in najboljšega zvoka. Prejela pa je oskarja za glasbo in originalni song, kar je bila zasluga skladatelja Alana Menkena in libretista Howarda Ashmana. Režiserja sta bila Gary Trousdale in Kirk Wise, film pa si je do sedaj ogledalo že več milijonov ljudi. Leta 2009 je nastal še en film z enakim naslovom (režija David Lister), vendar je potonil v pozabo prav tako hitro, kakor je prišel.

Glasbo za tokratno različico je prispeval Francoz Pierre Adenot, sicer skladatelj dobrih filmov, med katerimi pa je zagotovo najbolj znan Ljubim te, Pariz (Paris, je t’aime, 2006), ki je nekakšen omnibus dvaindvajsetih kratkih zgodb, katere so režirali in napisali različni avtorji. V sedanjem najnovejšem filmu pa lahko prisluhnemo triindvajsetim glasbenim delom, ki zaokrožujejo Lepotico in Zver.

Prvi del ima naslov Il était une fois un riche marchand (Nekoč je bil bogat trgovec) in tako rekoč uvede film. Vsekakor je osnovna tema postavljena v klavir – in šele kasneje se razvije orkester, kakor bi se odkrivala tančica pravljičnosti. Pierre Adenot se je vživel v pravljico in nam jo ponudil tudi v svoji glasbeni obliki. Nadaljuje z delom Perducas, kar je glasben portret junaka (v filmu ga igra Eduardo Noriega), ki se želi poročiti z lepotico (Lea Seydoux) in ne ve, da bo naletel na pošast-princa (Vincent Cassel). Ob tem bomo slišali še na del Perducas contre le bête (Perdukas proti zveri), zato je prav, da poslušamo obe skladbi skupaj. Adenot se je v zgradbi podal v izrazito glasbeno svobodne vode, tako s strani orkestracije, kakor tudi same kompozicije. Pred seboj imamo pravzaprav glasbo, ki se posveča strogemu slikanju značaja, nekakšni obliki programske glasbe in njenih osnovnih načel – v poslušalcu vzbuditi glasbeno podobo lika, pripovedi, dogodka. In vsekakor ne sme manjkati sled nežnega ženskega vokala. Temu sledi pretres, Dans la tourmente, izguba premoženja trgovca in neizmerna stiska. Glasba se nekako zapre vase, postane trepetajoča v svoji harmoniji in ostra v izrazu. Še posebej v drugem delu, ko dobi zalet in stopi v filmsko zgodbo kot neizprosna pripovedovalka očetove (André Dussollier) usode. In tukaj je že Le château de la Bête (Grad zveri), kamor se oče zateče. Pričakovani nizki toni, mračni akordi in s čembalom oplemenitena orkestracija, nas postavijo nekam v izginuli čas, v preteklost, v temne sile gozda in prekletstva. Partitura je pričakovana mračna zgodba, na trenutke hudo podobna delom iz skoraj ‘klasične’ kompozicije Slike z razstave (Modest Musorgski) v orkestraciji Mauricea Ravela. Očitno je, da Pierre Adenot obvlada orkester in očitno je, da pozna tudi to delo.

Film se po glasbeni plati nadaljuje s kompozicijo Tadums, ki se izpoje v Le Rosier (Vrtnica). Kratka glasbena pripoved, manj kot dve minuti glasbe, vsebuje čarobne tone, hkrati pa glasbene trne, ki se zabadajo v usodo življenja in smrti – očeta in hčere, vprašanje odločitve. Lahko bi rekli, da bi bil film rešen (tudi) že samo s tem, da bi Pierre Adenot napisal ta del in iz njega izpeljal vse, kar potrebuje. Tudi Départ chez la Bête ne prinaša dejansko oddaljevanja od zveri, kakor obljublja naslov, temveč reminiscenco gradu in nekje v ozadju glasbeno zgodbo lepotice. Res je, da gre za pravljico in je osnovna glasbena ideja pravljično vzdušje in naklonjenost, vendar bi lahko skladatelj pokazal nekoliko več invencije in naredil kakšen glasbeni del tudi mnogo bolj intimen in manj pompozen. Zgodba sama je dejansko intimistična, umaknjena v dramo zakletega princa, ne pa v grozljivost in napadalnost. Sunkovita ritmizacija je tukaj nepotrebna, njena vojaška redoljubnost odvečna. Sledi La Princesse et les lucioles (Princesa in kresnice), ki pa postavlja komponista v nekakšno novo luč – lirika, prelita preko klavirskega zvoka, se preplete s čarobnimi harmonijami godalnega orkestra in začne slikati oddaljeno pokrajino. Zgodba o lepotici in zveri dejansko ni zgodba o teh dveh likih, temveč veliko bolj poglobljena študij odnosov, ki smo jih pripravljeni videti in doživljati v našem življenju. Tako tudi sama pravljica ni le zgodba o vrtnici, temveč o ljubezni, ki seže onkraj podobe. A o tem se je že toliko govorilo, da boli.

Glasbena točka, ki se prav zanimivo ujame s filmom, ima naslov Premier repas (Prvi obrok) in je nekakšna kombinacija zadržanega in hkrati groznega dejanja, srečanja lepotice in zveri za skupno mizo. Zanimivo je, da se vsi filmi ukvarjajo z grozljivostjo te pošasti, nihče pa se ne ukvarja dejansko s tem, kaj je tisto, kar bi naj bilo na tej pošasti pošastnega. Videz? Zagotovo je to premalo, da bi bilo nekaj tako strašansko groznega, zverinskega, nečloveškega. Morda pa je sama drugačnost tista, ki ljudi največkrat plaši in navdaja z raznimi grozami. Tudi glasbeni del Cache-cache (Skrivalnice) je po svoje grozljiv in zastrašujoč, pa morda ne gre razumeti skladatelja drugače, kakor da je podlegel filmski podobi in pač ustvaril svoj ‘strašni’ slog zvočne pošasti, ki se v temnih akordih in sunkovitih obratih skriva v sencah gradu. Čeprav v igrivih tonih fagota zaznavamo humornost in lahkotnost, pa v ozadju, v kontrapunktu glasbenih podob vedno preži nekakšen odvečen podatek, strah, neprijetnost in nesproščenost. Posrečena skladba je tudi La biche (Srna/Košuta), v kateri Adenot razvije precej melodičnega materiala in se tako na neki svoj način pokloni zgodbi. Ker pa ne more ostati praznih rok, v drugem delu doda temne tone zveri in ponovno odčara idejo, da bi lahko šlo za kaj drugega, kakor pa je ‘zver’. Čeprav je film dejansko tako narejen, da imamo pred seboj na velikem platnu to pošast, je pa zanimivo, da se nikoli (niti režiser, niti scenarist) ne vprašajo, kaj je za to podobo stvora. Poznamo sicer zgodbo, a prav glasba bi lahko bila tista nevidna nit, ki nas popelje dva koraka naprej, v svet nevidnega. In se dotakne zveri nekako naokoli, skozi njeno zakletost, skozi grozljivo podobo. Pomenljivi Un autre valse (Še en valček) se ozre v razmerje med lepoto in zverjo, pokaže na možnost preskoka svetlobe in teme, pa naj gre za ljubezen ali pa niti ne. Sicer pa – kaj je ljubezen? Je to razumevanje, je to videnje brez pogleda, je to neizrazljiva pripadnost, je to valček, ali …?

Sur le lac gelé (Na zaledenelem jezeru) je pompozna glasbena melodrama, manj kot dve minuti dolga močna pripoved o moči in nemoči, o strahu in grozi, pa tudi o možnostih za preživetje za vsako ceno in pod vsemi pogoji. Sledi Revenez papa chéri (Pridi nazaj dragi očka), ki se preko klavirja ponovno zagleda nekako vase in naredi sklep okoli glasbenega dogajanja. Morda je med zanimivejšimi idejami še kompozicija Métamorphose (Spremenitev), v kateri se več kot štiri minute dejansko posveča glasbeni ideji, ki je vredna filmske partiture v celoti. Temu pritrdi tudi del z naslovom Epilogue (Epilog), ki je nekakšno logično nadaljevanje tukaj nastavljenega glasbenega materiala. Tako se pojavi in zazveni tema La Belle et la Bête (Lepotica in Zver) v svojem glasbenem sijaju, hiter valček pravljičnosti in lepote, pravičnosti in sprave med dvema svetovoma – svetom demonov in svetom ljubezni. Tukaj je še Valse tadum, nekakšen reminiscentni valček, ki pa ne predstavlja velike spremembe, ob njem pa song z naslovom How Can You Love Me (Sauras-tu m’aimer) v izvedbi Yoanna Frégeta. Odveč je omenjati, da je okoli sveta že zaokrožil video, ki prav lepo poudarja film, kakor tudi song filmu ponuja poanto resničnega vprašanja – kako je možno, da me ljubiš?

Že vnaprej moramo namreč vedeti, da je to vprašanje, ki nima odgovora. Ljubezen ne pozna spraševanja o njej sami, saj ni možno postavljati vprašanj o smislu in možnosti za nekaj, kar je izven običajnega razumevanja sveta. Lepotica se ni zaljubila v Zver, kakor hočejo to filmi nenehno dokazovati, temveč se je zaljubila v možnost same ljubezni, v transcendentno resničnost, ki je onkraj besed, onkraj verjetja in onkraj smrti. Tudi preobrazba Zveri v princa ni preobrazba v smislu (filmske) podobe, temveč preobrazba, ki jo lahko naredi le ljubezen, ker pogleda in vidi bistvo – in to je očem nevidno, kakor nas je že davno tega naučil Mali princ.

Da o vrtnici sploh ne govorimo.