Sonic Youth : Daydream Nation (Blast First, 1988)
Tole je resnična epopeja alternativnega kitarskega rocka s primesmi newyorškega eksperimentalizma, ki se je napajal pri najžlahtnejših prednikih v mestu in širše. Newyorška četverica je od začetka osemdesetih let gradila na zapuščini prostranih rockovskih robov The Velvet Underground, The Stooges, MC5 in Patti Smith, na artističnem eksperimentalizmu in nihilizmu »no wave« bendov, na minimalizmu newyorških skladateljev, kot sta bila Glenn Branca in Rhys Chatham, nikoli pa se ni odpovedala sokovom osnovnega najstniškega rokenrola. Zaradi vsega tega in predvsem zaradi dobre kolektivne inovativne kemije so Sonic Youth ob someščanih Swans postali eden ključnih alternativnih rockovskih bendov osemdesetih let: s svojim prodorom so obenem pomagali drugim bendom iz ameriškega hard core zaledja, takim, kot so bili Butthole Surfers in Pussy Galore, pozneje pa sta na njihovih večjih koncertih kot predskupini nastopala Mudhoney in Nirvana.
Z uporabo prepariranih kitar, posebnih uglasitev, drzne rabe ojačevalcev in široke pahljače »neglasbenih zvokov« so Sonic Youth izoblikovali napet, napadalno meditativen zvok, ki se je bohotil na razmeroma enostavnih rock temeljih. Četverka, ki je toliko let vztrajala skupaj, je bila: Thurston Moore in Lee Ranaldo (kitare, vokala), Steve Shelley (bobni) in Kim Gordon (bas, vokal).
Pri nas smo jih najprej slišali po izidu albuma Bad Moon Rising (1985) na izvrstnem koncertu v Domu svobode v Šentvidu. To je bila vražje huda rockovska skušnja. Drugič v ljubljanski Festivalni dvorani po izidu albuma Sister (1987). Srečneži smo jih tik pred podpisom za velikanko Geffen slišali v tujini, ko so izdali in na koncertih predstavljali dvojni album Daydream Nation (1988).
Takšna je bila sonična mladina, ki kot prvi komad na album postavi himnično »Teen Age Riot«. Na njem je daljša trilogija »Kissability« in naelektren »Silver Rocket«, ki je vedno bolj kot avtorja komadov, duhovitega eksperimentalca in črvrstega pesmopisca postavil Leeja Ranalda.
Sonic Youth tik pred prodorom na MTV, podpisom za Geffen, po letih koncertiranja, skupinskih vaj in neobrušenih albumov so naredili enega najboljših dvojnih albumov v zgodovini rocka in popularne godbe: z eno nogo v soničnem žrelu, z drugo na bolj brezskrbnih tratah mladosti. Daydream Nation, sanjarije nacije, ki postanejo nočna mora. Kim Gordon se je z njim dokončno vpisala v rock kot ena najbolj atraktivnih in “kul” ikon drugačnega rocka. Večno mladi so zdržali skupaj do 21. stoletja.
