Star rek pravi: mnogo je poklicanih in malo izvoljenih. Med t. i. »starejšo generacijo«, ki je v šestdesetih in sedemdesetih prelamljala s tedaj veljavnimi obrazci tega, kar naj bi popularna glasba bila, nam v posameznem desetletju gotovo ni težko najti dveh najpomembnejših imen, individualističnih, a vendar bendovskih, literarnih, a vendar rockerskih, ki še dandanes mečeta strele na pot vsakemu, ki se resneje, z literarnim presežkom, loti pisanja in igranja. To sta Bob Dylan v šestdesetih in Patti Smith v sedemdesetih.
Patti Smith je s svojim prvencem Horses, ki je izšel leta 1975, postala prva velika rockerska avtorica. Še pomembneje je, da je ob tem bila prva velika rockerska pesnica in improvizatorka. Začela je namreč z recitiranjem poezije po kavarnah in klubih, poezijo že objavljala, nakar jo je začela kombinirati z glasbeno podlago in tozadevno tudi izdatno improvizirati. Horses je bil do tedaj bržčas najbolj nenavadno delo solistične izvajalke. Albumi Joni Mitchell, ki je prišla na sceno pred njo, vendar ne kot rockovska pesnica, ampak bolj kot del folkovske scene »Zahodne obale« poznih šestdesetih, v sedemdesetih pa objavila nekatera pomembna dela, denimo albume Blue, Don Juan’s Reckless Daughter in Mingus, so produkcijsko in po štimungi kljub vsemu nekako sodili v tedanji »špil«, vsaj tisti v prvi polovici sedemdesetih. Medtem ko je Patti Smith s svojim improviziranim, brezkompromisnim rockom precej nepričakovano udarila v obdobju disko glasbe in že nekolikanj utrujene scene »singerjev-songwriterjev«.
Že-že, leto 1975 je bilo leto Brucea Springsteena in albuma Born To Run, Neil Young je izdal Zumo, Queeni A Night at the Opera, vendar je bila moč Patti Smith drugje: bitniško poezijo in urbano newyorško izpovednost poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih je znala pretaliti v celoto, ki ni želela imeti »velikega zvoka«, kot tedaj pri Springsteenu ali Queenih, pač pa je z minimalizmom dosegla pomembno prvinsko udarnost. S kolegom iz New Jerseyja jo vežeta zlasti vitalizem (»nikoli nisem pomislila na samomor, saj nisem hotela zamuditi naslednjega albuma Stonesov«) in ljubezen do glasbenih korenin, predvsem barskega rocka in soula šestdesetih, od Dylana do Stonesov, Them in The Who. Že na Horses je med avtorske pesmi spretno vključila Glorio Vana Morrisona in Land Of 1000 Dances Wilsona Picketta na način nekakšne glasbene medbesedilnosti. Gloria je denimo del uvodnega istoimenskega komada, ki se začne z avtorskim delom In Excelsis Deo in nadaljuje v Morrisonovo pesem; v tej uvodni kombinaciji Smithova tudi izusti tolikanj citirane besede o tem, da je Jezus umrl za grehe nekoga, vendar ne za njene.Onkraj Atlantika je po brezkompromisnosti zvoka in usmeritve sredi »vala velikih produkcij« sedemdesetih izstopala zasedba Dr. Feelgood z Wilkom Johnsonom, ki so jo, tako kot Smithovo, pozneje večkrat omenjali v povezavi z velikim vplivom na prihajajočo punkovsko generacijo.
https://www.youtube.com/watch?v=c3coSfks4rQ&feature=youtu.be
Že ob tridesetletnici albuma Horses pred desetimi leti je Smithova album izdatno predstavljala v živo, izšla je tudi »dopolnjena« različica, letošnja štiridesetletnica izida pa je spet ponudila priložnost za opomin na prelomne trenutke v sedemdesetih. Ob tej priložnosti bo Patti Smith znova obiskala tudi Ljubljano, v Križanke, prihaja v nedeljo, 2. 8. 2015. Album Horses na nastopih ob obletnici izvaja v celoti, pravi užitek pa bo tudi, ob vnovično premišljenih interpretacijah pesmi z albuma, znova slišati njene improvizirane recitale.
