Poklon New Yorku ali poklon samemu sebi? Sodeč po naslovu albuma velja prvo, po poslušanju plošče pa prej drugo, vendar tehtnica je na koncu uravnovešena. Jon Spencer, Judah Bauer in Russel Simmins oziroma Blues Explosion niso nikoli zanikali svojih vzornikov, ampak jih skozi nastopaško in ognjevito permutacijo vedno znova slavijo in to prav na newyorški način zlitja in sožitja razlik in podobnosti. Brez njih ne bi izoblikovali na daleč prepoznavnega, gromkega, dinamičnega in samosvojega koktajla tako kot brez New Yorka ne bi bilo Blues Explosion.
S povratniško ploščo Meat And Bone leta 2012 je newyorški trio Blues Explosion jasno pokazal, da so medsebojno zakopali bojne sekire, s Freedom Tower – No Wave Dance Party 2015 pa so se ustalili v svojem notranjem miru. Leta naredijo svoje in ena izmed odlik novih skladb je, da niso za vsako ceno naravnane na šus. Če je uvod v ploščo še napadalen, gre njegova druga polovica v smeri bolj umirjenih podtonov. Od prevratniškega naboja se nagibajo k liričnemu zvenu, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so izgubili na eksplozivnosti, le bolj so razbremenjeni, na trenutke skoraj preveč sproščeni v lagodju medsebojne rokenrol telepatije, ki je motor njihove vožnje in hkrati detonator za odskoke. V primerjavi s preteklimi akti so ohlapnejši in tudi bolj organski in priljudni, še vedno pa so to eni in edini Blues Explosion.
Naj vas nikar ne zavede podnaslov plošče No Wave Dance Party 2015, saj no wavea na tej plošči ni ravno veliko, zato pa ji ne zmanjka fanka. Ob odmevu someščanov Beastie Boys naletimo na njem še na plejade muzik in njihovih odtenkov, s katerimi so Blues Explosion ves čas obkroženi v velikem jabolku in jim predstavljajo neizčrpen vir navdiha, da ne znajo končati in se še zdaleč ne odrekajo pripadnosti temu velikemu mestu. S Freedom Tower so se izkazali kot še vedno vitalen bend, ki še zdaleč ni rekel zadnje.
The Jon Spencer Blues Explosion bodo nastopili v torek, 1. septembra, v Kinu Šiška v Ljubljani.
