Pixies : Surfer Rosa (4AD, 1988)
Na koncert ponovno sestavljenih v okviru turneje za okušanje približka za naslednje generacije leta 2004 v ljubljanskih Križankah nisem šel. Bendov, ki se po dolgih letih premorov sestavljajo, ne prenašam najbolje in se jim raje izogibam. Zlasti pop & rock bendov. Ena redkih izjem, kjer se je zaradi preštevilnih razlogov ponujala kršitev tega razmeroma zgodaj sprejetega načela, so bili The Velvet Underground leta 1993, ko so »plesali eno poletje«. Odhod na italijansko stran se je končal zgledno, brez žrtev, s čaranjem in odčaranjem.
Torej, Pixies sem slišal in videl v polnih Križankah na festivalu Druga godba leta 1989. Bend je bil na svojem vrhu (to zdaj vemo bolje, a to se je dalo slutiti in dojeti tudi na koncertu samem). Ljubljana in Zagreb sta imela brez dvoma veliko srečo, ROPOT pa še posluh in dobre koncertne zveze. Ljubljana je tedaj na evropskem zemljevidu altergodb precej pomenila. Koncert je bil del »alternativne« oziroma vzhajajoče »indie« norije okrog Pixies, ki je zajela Evropo, predvsem Britanijo in njen razvpiti music press, ne pa toliko ZDA. V domačiji bostonskega benda niso prenašali najbolje, bolj pravilno bi bilo reči, da ga je rock establishment z novinarji in specializiranimi mediji vred spregledoval. To ni nič čudnega ali novega – v naslednjih letih je podobno najprej preslišal bend (in njemu sorodne bende), ki je bil v marsičem zgleden nadaljevalec načinov delanja rock muzike na razvejenih, ohlapno povezanih neodvisnih/alter rockovskih scenah ZDA, namreč ansambel Nirvana iz Seattla. Preslišal je (hote ali nehote), da se kopičijo frustracije, tesnoba mlade in manj mlade generacije v socialno dobro razsutih ZDA, ki ni gledala TV serij, kot so Dallas ali Dinastija in ki se ni zgolj hahljala ob Cosby Showu in njegovemu upodabljanju uspešno asimiliranega črnskega middle classa. Ti mladci iz rock bendov so rasli gor v času najhujše Reaganove morbidnosti. Čas je bil turoben, a tudi divji in poblaznelo kreativen – v večjih in manjših mestih. To se je v muziki moralo poznati, a ne po neki neizogibni nujnosti. Izgledalo je, da je rock eden izmed redkih ostalih kolikor toliko neodvisnih kanalov za takšne izrazne izbruhe domišljije, individualno doživljenega sveta, polnega bizarnosti, skrajnosti, realnih in surrealnih socialnih patologij in fantazij, o katerih je zagonetne komade klepal šef Pixies Black Francis, sicer doma s Portorika (od tod tudi njegovi španski komadi z dotikom karibskega otoka).
Postavimo stvari drugače. Mar že tadva sodobnejša zgleda bendov – Pixies in Nirvana – nista zadosten razlog za osnovno sumničavost glede tega, kar so kot »novelty« prodajali v ZDA in za njimi povsod drugog, za to, da se bolj naslonimo na vzporedne vire in izostren, formiran posluh, ki se ne pusti pretentati novodobnim medijskim limanicam, četudi se te zadnja leta na primer imenujejo Pitchfork, itd., najsibodo v začetkih še tako internetno »indie« omrežene?
Pixies so leta 1989 bili: Black Francis (vokal, kitara, avtor večine besedil pesmi), Kim Deal (bas, spremljevalni glas), Joey Santiago (kitara) in David Lovering (bobni). Za seboj so že imeli krasno svež in nenavaden mini-album Come on Pilgrim (1987). Prvenec Surfer Rosa (1988) so snemali leta 1987, tonski producent albuma, ki je na njem pustil svoj (celo pretirani) pečat, predvsem zanj značilne zamolklo predirne bobne, je bil Steve Albini (tedaj že močno ime neodvisne rock scene, član bendov Big Black in Rapeman).
Danes sodobnejše zgodovine in kronološke ocene bolj slavijo njihov naslednji album Doolittle (1989), posnet leto dni za Surfer Rosa, bolj »pop kalibriran«, mehkejši, spevnejši, toda Pixies so bili vedno hudirjevo speven kitarski bend, ki je znal dinamizirati komade, jih nabijati s pojemanjem in kopičenjem, prehodi iz liričnih pasaž v malone pankovske/garažne crescende, zraven še stopnjevane v tempu na način kakšnih The Gun Club. Zaradi spoja raznorodnih žanrskih elementov v rocku so bili vedno malo bolj posebni, enostavno posebni. V bistvu pa so Pixies bili spodobni dediči najfinejšega z robov eskperimentalnega ameriškega hard core punka, ki ni pretirano zapiral meja pred vdori drugi usedlin iz zgodovine rocka.
Točno takšni (s tremi platami na repertoarju) so prišli v Ljubljano in Zagreb. Tedaj so razvneli Križanke, bili so druga rock godba. Lokalna posebnost: album je licenčno izdal ROPOT, kar je bil za tedanje čase mali diskografski dosežek; pravi čas in s sponzorsko podporo tedanje mladinske organizacije ZSMS, ki se je pod geslom »Za svobodo mislečega sveta« na kongresu v Portorožu odpravljala na liberalistično pot osvajanja oblasti. Ni čisto jasno, ali so delegati (bodoči eldeesovci) ta album dobili kot darilo v kongresno malho. Tudi če so ga, slišali ga zagotovo niso. A to je že druga bolj zoprna zgodba, ki nima zveze s škrati in Surfer Rosa. Ta album je še danes nevarno nalezljiv.
